V drugem tisočletju, posebej v zadnjih stoletjih, je mogoče prav zaradi renesančne in še bolj baročne umetnosti popolnost zajeta v vprašanje oblike. Iz tistega časa to lahko opazujemo pri podobah svetnikov, ki so s svojimi telesnimi držami postali neke vrste vzorec. 

Popolnost je bila razumljena kakor zunanja oblika posameznika. Le ta se približuje vrhuncu duhovnega življenja, če se posameznik obnaša tako in tako, če se drži tako in tako, če izpolnjuje to in to. 

Prav zaradi te zunanje podobe in oblike je popolnost zelo vezana na moralno-etično življenje. To pa je predvsem vezano na posameznikov napor, da se trudi, da postane to, za kar se je odločil in kar se je odločil; vezano je na to, kar je nauk Cerkve oziroma kar naj bi bila podoba, oblika nekega uresničenega evangeljskega življenja.

V novi zavezi pa se beseda popolnost pojavi malokdaj. Na Kristusovih ustih se beseda popolnost ne pojavi. 

Pojavi se pridevnik popoln, in to samo nekajkrat. Zanimivo je, da ga najdemo pri Janezu: »Jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene« (Jn 17,23). 

Popolnost je vezana na edinost. Zadnji domet krščanskega življenja je razodetje edinosti. Kristusovo življenje in življenje našega Boga razodevamo, kadar živimo edinost. 

Kristus v 17. poglavju Janezovega evangelija pokaže, da je najgloblji smisel krščanskega življenja razodeti tisto ljubezen, s katero je Oče ljubil Sina. In da ljudje razodenemo način bivanja Svete Trojice. 

Naš Bog je občestvo Oseb; ko nam Sveti Duh da v delež Božje življenje, se to Božje uresničuje, ko tke, plete, uresničuje edinost med ljudmi.

V mesecu januarju smo obhajali teden krščanske edinosti.

Za vsakega resnega vernika je ta teden precej boleča preizkušnja. Kajti če kristjani med seboj nismo enotni, razodevamo, da smo se iztrgali, izluščili iz daru življenja v Svetem Duhu in da smo svojo vero, po kateri smo deležni Božjega načina bivanja, zamenjali z neko religiozno prakso ali z neko etično moralno filozofijo. 

Bodisi religija kot taka ali filozofija etike, obe se naslonita na človeka in na njegov napor, da uresniči to, kar je razumel, kar se uči in kar je zapoved. Po Svetem Duhu pa smo mi deležni daru Božjega življenja, ki v nas išče pot, da se razodene in uresniči kot edinost.

Še dvakrat se na Kristusovih ustnicah pojavi beseda popoln. »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« Popolnost je vezana na sinovsko življenje. 

Nemogoče je iti na pot popolnosti, če ne v sinovskem življenju. Kajti samo Sin je deležen Očetovega življenja in Očetova popolnost je v tem, da ne dela razlik med ljudmi (prim. Mt 5,48). 

In drugič jo najdemo pri Mateju: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!« (Mt 19,21). 

Spet gre za to, da se človek ne naslanja nase, ne živi iz sebe, ne uveljavlja neke svoje vizije dobrega, ampak uporablja stvari tega sveta tako, da dajejo drugim okušati ljubezen. Krščanska popolnost je torej res vezana na ljubezen, ljubezen pa je svobodna. 

Kdor ne sprejema daru ljubezni, zlahka ostane zunaj, ker ne dojame svobode, v kateri se uresničuje edinost med ljudmi in s stvarstvom.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (4/2022).