Spoštovani gospod Miki, vaše vprašanje o poštenosti in odgovornosti pri delu je ob aktualnih dogodkih izigravanj, goljufijah zdravstvenega in socialnega sistema in drugih nepravilnostih priložnost, da se prav vsak človek zamisli nad svojim ravnanjem, kristjan pa to vključi tudi v svoje spraševanje vesti. Družbeni nauk Cerkve na to odgovarja, da nam »ne daje v roke konkretnih receptov, iz katere bi mogli natančno razbrati, kako naj danes v naših konfliktnih in družbenih preobratih izpolnjujemo Božjo voljo.

Vendar nam naš notranji glas vesti ponuja dobre argumente za odgovorne odločitve – kajti odločiti se moramo mi! Vendar se vest more tudi motiti, kadar je pokvarjena, če govorimo z Immanuelom Kantom. Vendar ima po krščanskem pojmovanju vest v osnovi sposobnost, da loči dobro od slabega. Svojo vest mora človek vsekakor oblikovati glede na Božje zapovedi in potrebe našega časa, sicer služi le za prazne izgovore za vse slabosti, ki si jih je mogoče zamisliti« (DOCAT, 277).

Moralnih zapovedi si ne smemo krojiti po svoje.

Za pomoč pri spraševanju vesti, pa naj gre za zaposlene, delodajalce, upravitelje, investitorje … itd., predlagam v razmislek »deset zapovedi« poslovne etike, o katerih smo pred nekaj leti razpravljali na Katoliški univerzi sv. Jožefa v Macau na Kitajskem in ne veljajo le za kristjane, ampak imajo bolj univerzalno sporočilo.

• Pravičnost; dvojna obveznost: a) ne storiti nepravičnosti, b) vnaprej preprečevati nepravičnost in popraviti obstoječo nepravičnost.
• Ne škodovati: prizadevanja, da ne škodujemo drugim, preseganje pragmatizma in egoistične preračunljivosti.
• Zvestoba: držati obljube, držati dano besedo in ne samo formalizem pogodbe. 
• Verodostojnost: laž in manipulacija imata kratke noge in ustvarjata nezaupanje. Veličina človeka se kaže tudi v tem, da prizna svoje napake, namerne ali nenamerne.
• Odškodninska odgovornost: če napravim škodo drugemu, jo moram poravnati. Najbolj nepravično in neetično je, da nekdo, ki je drugemu povzročil težko materialno stanje in ga s tem potisnil na rob preživetja, manipulira z raznimi zakonskimi in proceduralnimi akrobacijami.
• Dobrodelnost: čut za solidarnost in skupno dobro družbe.
• Osebna rast: pomembnost samoiniciative in ustvarjalnosti vseh zaposlenih, osebno zadovoljstvo, čut pripadnosti in odgovornosti vseh, posameznik naj bi se v svojem delu čutil čim bolj uresničenega.
• Hvaležnost: biti hvaležen in znati pohvaliti uspeh drugega. Nevoščljivost in ljubosumje sta dve najbolj pogubni teženji, ki uničujeta medsebojne odnose in človekovo ustvarjalnost. 
• Svoboda: zavzemanje za človekovo osebno svobodo in dostojanstvo. Spoštovanje: samospoštovanje in spoštovanje drugih.

Kako se torej odločati oziroma presojati, ali je nekaj greh in se je treba nekega dejanja spovedati? V pomoč nam je lahko dokument Papeške biblične komisije Sveto pismo in morala – Svetopisemske osnove krščanskega delovanja (2008), pa tudi misel dr. Romana Globokarja v spremni besedi: »Eden od kriterijev moralnega presojanja je tudi razločevanje. Kriterij razločevanja spodbuja kristjana, da oblikuje svojo vest v Svetem Duhu: pri tem naj se obrača na Sveto pismo pa tudi na izjave cerkvene avtoritete.

Gotovo ima zadnjo odgovornost za moralno delovanje posameznik pred Bogom, vendar je skupnost tista, ki daje določene smernice, ki ga lahko obvarujejo pred subjektivnimi zmotami.« Upam, da je iz povedanega dovolj jasno razvidno, da gre pri dejanih, ki jih omenjate, gospod Miki, za nedopustno ravnanje in da si ne smemo krojiti moralnih zapovedi po svoje.

Članek je bil najprej objavljen v tedniku Družina.