Spoštovani gospod Peter, vaše vprašanje si tudi sam večkrat postavljam, na seji Komisije škofovskih konferenc leta 2023 smo ga postavili podpredsedniku Evropskega parlamenta Othmarju Karasu, na decembrskem srečanju z predsednico EU parlamenta Roberto Metsola pa tudi njej. Vprašanje lahko postavimo tudi v širši kontekst krščanstva v Evropi in tudi v Sloveniji, namreč, ali smo pristali na to, da nas družba, v kateri živimo, getoizira, oziroma smo se sami postavili v takšen položaj, ker je tako lažje, kajti bolj udobno se je prepustiti toku dogajanja? Kako je z osebno vero evropskega kristjana in njegovo voljo ter vrlino pričevanja v vsakdanjem življenju? Odgovor na to je zelo kompleksen, nakazal bom samo tri vidike za razmislek.

Pri katoliških politikih šteje pričevanje vere bolj kot njeno predstavljanje.

Mislim, da se del odgovora skriva najprej v tem, kar je preroško napovedal papež Janez Pavel II., ko je leta 1996 prvič obiskal Slovenijo: »Ta ura je torej ura resnice za Evropo. Zidovi so se zrušili, padle so železne zavese, v človekovi zavesti pa vstaja, močneje kot kdajkoli, vprašanje o smislu življenja in o vrednosti svobode. Kako ne videti, da je v jedru tega problema vprašanje o Bogu? Ali se človek pojmuje kot od Boga ustvarjeno bitje, s podarjeno svobodo, ki mu odpira neskončne možnosti in mu hkrati nalaga točno opredeljene dolžnosti, ali pa sam sebe povzdiguje na absolutno raven, s svobodo brez postave, ki ga izpostavlja vse mogočnejšim impulzom in ga zapira v uživaštvo in zagledanost vase« (Janez Pavel II., Maribor, 19. maja 1996).

Drugo, kar je treba poudariti, je dejstvo, da čas globalnih sprememb pomeni tudi čas pretresov in krize. Iz zgodovine odrešenja, o kateri pripoveduje Sveto pismo, in iz zgodovine Cerkve vemo, da je Božje ljudstvo vedno znova postavljeno v obdobja krize in preizkušenj. Krize so izzivi za spremembe. Pokažejo nam, da ne moremo več nadaljevati po dosedanji poti (v načinu življenja in dela, v odnosih) na enak način, spremeniti se moramo. Zato je vsaka kriza kairos – milostna priložnost, da se ustvarjalno odzovemo na Jezusovo ključno pridigo: Spreobrnite se! Cerkev se sooča z nujnostjo temeljite reforme.

Krize so izzivi za spremembe. Pokažejo nam, da ne moremo več nadaljevati po dosedanji poti.

Tretji vidik za razmislek pa je, da se kristjani v EU odločimo za ustvarjalno manjšino. Ne pričakujmo hitrih sprememb v institucionalni obliki Cerkve, saj bi takšna pričakovanja vodila le v razočaranje, in ne polagajmo svojih upov le v te zunanje spremembe. Sinodalna reforma mora biti predvsem sprememba miselnosti: iščemo nov, globlji način, kako biti Cerkev v današnjem svetu. Aktivni kristjani so danes v Evropi v manjšini. Veliko je odvisno od tega, ali želimo ustvariti geto (beg pred svetom, zapiranje v varno strukturnost in »pravovernost«) ali pa se odločimo za ustvarjalno manjšino, biti »sol in kvas« v prav tem svetu, ki nam je podarjen, k čemur nas je pozval papež Benedikt XVI.

Kje torej iskati rešitev na vaše vprašanje? Italijanski jezuit Francesco Occhetta je zapisal, »da izročilo krščanske duhovnosti daje politikom tri orodja: umetnost razločevanja, zamišljanje prihodnosti in pripravljenost za dialog. Pri katoliških politikih, ki so legitimno navzoči v vseh političnih silah, šteje pričevanje vere bolj kot njeno predstavljanje.« To pa ne velja le za politike, ampak za vse kristjane v EU in Sloveniji?!

Odgovor škofa Jamnika je bil najprej objavljen v tedniku Družina (4/2025).