Spoštovana gospa Marija!

Kolikor sem seznanjen, se na sinodi niso posebej pogovarjali o sinodalnosti v liturgiji in zborovskem petju; o tem tudi ni posebej kaj zapisanega v končnem sinodalnem dokumentu. Vendar je vaše vprašanje zelo smiselno v povezanosti s sinodo. V sinodalnem procesu je bilo poudarjeno, da je evharistija prvenstveni prostor sinodalnosti ter da je bila sama »struktura sinode evharistična«.

Koncilski dokument o svetem bogoslužju (B) v šestem poglavju izrecno govori o cerkveni glasbi. Koncilski očetje so v glasbenem izročilu Cerkve videli zaklad neprecenljive vrednosti, ki je nujna in neločljiva sestavina slovesnega bogoslužja, in zapisali: »Liturgično dejanje dobi odličnejšo obliko, če se sveta opravila opravljajo slovesno s petjem, pri katerem sodelujejo posvečeni služabniki in pri katerem je dejavno udeleženo tudi ljudstvo« (B 113). »Zaklad cerkvene glasbe je treba ohranjati in gojiti z največjo skrbnostjo. Pevske zbore, zlasti pri stolnicah, je treba vneto pospeševati; škofje in drugi dušni pastirji pa naj vneto skrbijo, da bo pri vsakem petem svetem opravilu celotno občestvo vernikov moglo uveljaviti sebi primerno dejavno sodelovanje« (B 114).

Vsak župnik in vsak zborovodja mora upoštevati navodila Cerkve, da bi pri petju sodelovali tudi verniki, ki niso v zboru.

Na podoben način papež Frančišek v svojem Apostolskem pismu Srčno sem želel (Cerkveni dokumenti št. 170) spodbuja vse vernike, da bi vsak na svoj način čim bolj dejavno sodeloval pri obhajanju svetih skrivnosti ter tudi razumel praznovanje; tako naj bi enodušno in kot eno telo praznovali evharistične skrivnosti. Tako koncilski očetje kot papež Frančišek naročajo, da bi se ljudje poglabljali v celosten pomen bogoslužnih opravil, in poudarjajo potrebnost resne in življenjske liturgične formacije, liturgične vzgoje. Celotno papeževo pismo Srčno sem želel je pravzaprav liturgična formacija za vse vernike. Pismo zelo priporočam v branje in študij.

Vse to nam govori o sodelovanju pri sveti maši. Res je lepo, če pri sveti maši prepeva pevski zbor z ubranim petjem; čeprav takrat drugi ne pojejo zraven, se kljub temu iz njihovih src dviga Bogu hvala in slava. Vsak župnik in vsak zborovodja pa mora tudi upoštevati navodila Cerkve, da bi pri petju sodelovali tudi verniki, ki niso v zboru. Zato so nekateri deli svete maše, pri katerih prepeva samo zbor, v drugih delih pa je treba izbrati primerne cerkvene ljudske pesmi, pri katerih prepevajo vsi. Zato imamo v večini cerkva tudi projekcije besedila pesmi, da bi mogli vsi sodelovati. Vsak posamezni vernik, ki lahko poje, pa je povabljen, da se potrudi in prepeva pravilno, da bo prepevanje vsega občestva »enodušno«. Za ljudsko petje imamo priložnost skoraj vsak dan in pri večini nedeljskih svetih maš, ko ni zborovskega petja. Zelo pomembno je, da se učimo, se med seboj spodbujamo in storimo vse, kar je mogoče, da bi vsak vernik pri bogoslužju sodeloval in slavil Gospoda.

Odgovor škofa Šuštarja na vprašanje bralke je bil najprej objavljen v tedniku Družina (3/2025).