Spoštovana gospa Marta, hvala za vaša vprašanja, ki razodevajo vašo zavzetost in resno vstopanje v sveto bogoslužje. Zelo lepo in pomembno pa se mi zdi, da želite biti glasnik veselja za ljudi okrog sebe, najprej v skupnosti vernikov v cerkvi pri sveti maši, potem pa tudi med ljudmi zunaj cerkve po sveti maši. Navajate besede psalmista: »Stopil bom k Božjemu oltarju, k Bogu veselja moje radosti; hvalil te bom s citrami, o Bog, moj Bog …« (Ps 43,4) Te besede psalma so duhovniki molili potiho v latinščini pred začetkom svete maše, preden so pristopili k oltarju. Praviloma jih vi in drugi verniki najbrž niste mogli slišati; verjetno pa ste jih prebrali v molitveniku ali mašni knjigi. Izbrani psalm lahko osebno še vedno molite ob začetku svete maše.

Pristopne molitve, kot je omenjeni psalm in še nekaj drugih podobnih molitev, je po vzoru najstarejših liturgičnih knjig in virov rimskega obreda danes opuščenih, zlasti če jih je duhovnik v ednini molil v tišini v latinskem jeziku. Prenova bogoslužja je zavestno bolj v ospredje postavila pomen vsega občestva, zato je liturgična molitev Cerkve praviloma izražena v množini, naglas in v domačem jeziku, ker si »Cerkev skrbno prizadeva, da verniki skrivnosti vere ne bi prisostvovali kot tuji ali nemi gledalci, ampak da bi jo v obredih in molitvah dobro razumeli ter zavestno, pobožno in dejavno sodelovali pri svetem dogajanju« (B 48). Tako so zapisali v Konstituciji o svetem bogoslužju koncilski očetje, ki so podčrtali pomen občestva in skupne molitve vseh, ki po veri in krstu postanejo Božji otroci.

Sveta maša zajame celotnega človeka, našega duha, našo dušo in naše telo. S celotnim bitjem želimo tudi slaviti Boga in doživljati njegovo bližino.

Iz vašega vprašanja pa razberem tudi željo, da bi veselje in moč, ki jo prejmete pri sveti maši, prinašali še drugim ljudem. Res je, da vas nad vašo potrtost in žalost dvigne molitev Cerkve, torej celotnega občestva, duhovnika in vseh prisotnih vernikov. Pri sveti maši doživimo Jezusovo daritev ter njegov dar odrešenja, ki je izvir vsakega veselja in miru za človeka. In tu gre za celotno sveto mašo in za vse vernike pri sveti maši. Vsi vemo, da veselja ne moremo zadržati le v svoji notranjosti, zato ga izražamo navzven in ga prinašamo drugim. V tem smo lahko »glasniki veselja«; poklicani, da to živimo in da veselje prinašamo drugim ljudem v ta svet. To je zelo lepa želja, hkrati pa vidimo, da tudi zelo zahtevna in včasih težko uresničljiva.

Tudi drugo vprašanje se nanaša na sodelovanje pri bogoslužju, posebej pri sveti maši. Sveta maša zajame celotnega človeka, našega duha, našo dušo in naše telo. S celotnim bitjem želimo tudi slaviti Boga in doživljati njegovo bližino. In to ne sami, pač pa v občestvu z drugimi ljudmi. Liturgične drže nam pri tem pomagajo; če pa želimo, da bo vse v Božjo čast, mora biti tudi urejeno, lepo in dostojno. Tako naj bi lepo in dostojno pokleknili, sedeli, klečali, stali, držali roke, se pokrižali … Če pa kdo ne more poklekniti ali stati med posameznim delom svete maše, lahko sedi (ostareli, bolni, starši z otrokom v naročju …) in to nikogar ne bo motilo. Prisotna pa mora zopet biti medsebojna ljubezen in spoštovanje, da ne bi sodili drug drugega.

Članek je bil najprej objavljen v tedniku Družina.