Spoštovani gospod Nejc! Če dobro berete evangelije, ki govorijo o Jezusovem življenju in njegovem oznanjevanju, boste prav gotovo zasledili, da je Jezus veliko stvari živel in naredil, kot »je bilo rečeno v Gospodovi postavi«. Bog je dal izvoljenemu ljudstvu Božjo besedo, ki je vsebovala postavo in preroke, torej pravila za življenje ljudi. V pravilih postave je bilo veliko določil tako za liturgično življenje kot praktično vsakdanje življenje vernikov. Tem pravilom in liturgičnim določilom pa so pismouki in farizeji dodajali svoje razlage, ki so sčasoma postale pravila.

Ta človeška tradicija se je zelo namnožila in pravila so tako zatemnila osnovne zapovedi, ki so »ljubezen do Boga z vsem srcem, z vsem mišljenjem in vso močjo in ljubezen do svojega bližnjega kakor do samega sebe«. To pa je bilo tisto, kar je Jezus kritiziral in hotel vedno pokazati na izvirno Božjo besedo in Božjo voljo.

Življenje vernikov v Katoliški Cerkvi sestavljajo tri enakovredne stvari: oznanjevanje Božje besede (evangelizacija), bogoslužje (praznovanje zakramentov, molitev in razni obredi) in življenje v ljubezni do bližnjega v skupnosti (Karitas).

Ne gre za to, da bi izvrševali kar neka gola pravila, ampak za zvestobo Jezusovim besedam.

Kristjani v Katoliški Cerkvi želimo vse to, kar slišimo in preberemo v evangelijih, celotnem Svetem pismu in duhovnih knjigah tudi praznovati v zakramentih in obredih. Ne gre za to, da bi izvrševali kar neka gola pravila, ampak za zvestobo Jezusovim besedam. Želimo se držati Jezusovega nauka in naročila, naj praznujemo evharistijo v njegov spomin: »To delajte v moj spomin!« In tako še mnoge druge stvari, kot so zakramenti svetega krsta, svete birme, svete pokore, svetega zakona, svetega reda in bolniškega maziljenja. Poleg tega se spomnimo, da je Jezus učil in vabil, da bi učenci veliko molili; učil jih je molitve, kako naj molijo, blagoslavljajo in odpuščajo. Molijo naj skupaj in osebno. Vse to želimo katoličani živeti pri naših bogoslužjih ter se držati Božje besede.

Poleg tega praznovanja v liturgiji pa ne smemo pozabiti na tretji del, ki je dobrodelnost in ljubezen do bližnjega – življenje iz poslušnosti Božji besedi in nadaljevanje liturgije oziroma bogoslužja. Jezus je pri zadnji večerji apostolom umil noge in jim naročil, naj se učenci ljubijo med seboj, kakor jih je on ljubil. Drugo brez drugega ne gre in je treba hkrati upoštevati vse tri. Po Božji besedi in bogoslužju prejmemo Božjo ljubezen za svoje življenje ter moč, da bi to, kar Jezus govori, lahko tudi izvrševali.

Pravila so zato, da bi lahko skupaj živeli po Jezusovem nauku.

Če bi ostali le pri Božji besedi in je ne bi praznovali v skupnem bogoslužju ter živeli v ljubezni do bližnjega, bi se naše krščanstvo hitro ustavilo. Poznali in vedeli bi za Jezusov nauk, ne bi ga pa mogli živeti. Verjetno marsikdo dobro pozna besedila Svetega pisma in Jezusov evangelij, a mu to ne koristi v njegovem osebnem verskem življenju in v odnosu do Boga.

Seveda bi bila gola pravila neuporabna, če ne bi imela vsebine in pravega namena. Tako bi lahko bila videti zelo farizejsko. Tudi to se dogaja med ljudmi. Če pa želimo urejeno živeti v vseh treh dimenzijah cerkvenega življenja: oznanjevanje, bogoslužje in dobrodelnost, je potrebna tudi urejenost. Gre za urejeno skupnost vernih ljudi. Zato imamo v Cerkvi določena pravila, ki niso sama sebi namen, pač pa temu, da bi lahko skupaj živeli po Jezusovem nauku.