Ga. Emilija, naj vas kar takoj potolažim: nič niste storili narobe. Naj to nekoliko razložim. Oba navedena primera dajeta priložnost, da ponovno obnovimo nekatera pomembna dejstva o zakramentu bolniškega maziljenja.

Začnimo z drugim primerom, ker problematiko, ki jo izraža, najpogosteje srečamo. Da zakramenti niso potrebni, je običajno prepričanje nevernih ali tistih z oslabelo vero. Kdor veruje v Kristusa in da v vseh zakramentih deluje poveličani Kristus sam, in sicer po obrednem delovanju Cerkve, ne bo nikoli menil, da niso potrebni. Kako bi za kristjana bilo delovanje Boga nepotrebno? Nasprotno, verniki si ga želimo!

Če za zakrament bolniškega maziljenja verujemo, da se v njem Kristus »dotika« konkretnega bolnika, podobno kot se je bolnikov dotikal, ko je še živel zemeljsko življenje, potem bomo storili vse, da bi se lahko dotaknil vsakega resno bolnega človeka. Pri mnogih kristjanih pa obstaja bojazen, da bo bolan človek narobe razumel obhajanje zakramenta, namreč da prinaša smrt. To izhaja iz mnenja, ki je še vedno zelo splošno, da je ta zakrament za umirajoče. Kar pa ni res. Seveda je primerno, da ga obhajamo tudi z umirajočim, a v temelju je ta zakrament namenjen resno bolnim.

Kdor veruje v Kristusa in da v vseh zakramentih deluje poveličani Kristus sam, in sicer po obrednem delovanju Cerkve, ne bo nikoli menil, da niso potrebni.

Njegov namen je duhovno utrditi bolnega človeka, ga poživiti; njegovo trpljenje pa priličiti Kristusovemu trpljenju in mu s tem dati nov pomen; če Bog presodi, da bi bilo v duhovno korist, lahko bolnika tudi telesno ozdravi. Da bi torej bolnik ne razumel narobe tega zakramenta, se je primerno že veliko prej o njem pogovarjati in razbliniti podobna napačna pojmovanja. Še posebej je primerno, da se mož in žena že pred resno boleznijo pogovarjata, kako si želita obhajati ta zakrament.

Preidimo sedaj k prvemu vprašanju o povezanosti obhajanja zakramenta sprave in zakramenta bolniškega maziljenja. Če je bolnik pri zavesti in je sposoben obhajati zakrament sprave, potem ga je treba obhajati pred zakramentom bolniškega maziljenja. Kajti slednji ni namenjen odpuščanju grehov, ampak zgoraj opisanim milostnim darovom. Kadar pa je bolnik v komi ali kakšnem drugačnem stanju, ki onemogoča obhajanje zakramenta sprave, potem pa so mu pri obhajanju zakramenta bolniškega maziljenja odpuščeni tudi njegovi grehi. Tako da v opisanem primeru hčerke v komi ni bilo nobenega napačnega ravnanja. Sicer pa je to naloga duhovnika, da v konkretnem primeru sam presodi o obeh možnostih.

Kadar pa je bolnik v komi ali kakšnem drugačnem stanju, ki onemogoča obhajanje zakramenta sprave, potem pa so mu pri obhajanju zakramenta bolniškega maziljenja odpuščeni tudi njegovi grehi.

Naj bosta tokratno vprašanje in odgovor ponovna spodbuda, da v krogu družine ali zakona večkrat odpremo vprašanja, povezana z zakramentom bolniškega maziljenja; posameznikovih želja v povezavi z njim in odpravljanju napačnih pogledov nanj. Vsekakor pa se nikar ne bojmo delovanja vstalega Gospoda v obhajanjih vseh zakramentov, saj si boljše pomoči, kot je njegova, ne moremo dati ne sami in nam je ne morejo nuditi niti naši najbližji.