Vprašanje, zakaj najstarejši in najpomembnejši obrazci veroizpovedi ne vključujejo tudi izpovedovanja vere v skrivnost evharistije, je zanimivo in smiselno, da si ga zastavimo. Odgovor je mogoče iskati v zgodovinskih dejstvih glede njihovega nastanka. Najstarejše občestvene oblike veroizpovedi (npr. apostolska in nicejsko-carigrajska) izhajajo iz prvih stoletij krščanstva in so vezane na verske razprave in vprašanja, ki so bila takrat najbolj na »udaru«. Na posameznih sinodah in nato na prvem (Niceja l. 325 – torej pred 1700 leti) in drugem vesoljnem cerkvenem zboru (Carigrad l. 381) se niso ukvarjali z vsemi verskimi vprašanji, marveč v tistem času največ z vprašanji glede Svete Trojice (odnosa med Božjimi osebami; najprej med Očetom in Sinom, nato še s Svetim Duhom in vprašanjem Cerkve in krsta), nato še o odnosu obeh narav v Jezusu Kristusu, učlovečenem Bogu. Kajti prav te verske resnice so bile ogrožene z raznimi krivimi nauki. Ob sklepu takšnih zborovanj so po navadi ugotovitve strnili tudi v kratke, jasne formule, ki so imele obliko veroizpovedi. Imenovali so jih tudi »simboli«, ker so se ob njih medsebojno prepoznavali pravoverni kristjani in se ločili od krivovercev.

Odgovor je mogoče iskati v zgodovinskih dejstvih glede njihovega nastanka.

Vprašanja evharistije in še mnoga druga so se pod vidikom nauka in razumevanja v veri bolj izpostavljala kasneje v zgodovini Cerkve. Kar seveda ne pomeni, da tudi o evharistiji niso pisali in govorili ves čas, saj najdemo zelo lepe in bogate zapise o tem svetem bogoslužju od najstarejših časov krščanstva naprej. Vendar pa je zelo zgodaj prišlo do določila, da v koncilske in druge izjave cerkvenega učiteljstva kasneje nihče ne sme nič vstavljati; zato tudi v kasnejših obdobjih niso posegali v ta besedila, ampak raje oblikovali nove samostojne izjave, veroizpovedi.

Prav gotovo pa najbolje izpovedujemo vero v evharistijo in resnično, stvarno in bistveno navzočnost poveličanega Jezusa Kristusa v njej z rednim in dejavnim obhajanjem svete maše.

Vprašanje evharistije in njenega pravilnega razumevanja je postalo tema velikih evharističnih kontroverz po prelomu tisočletja, ko so se tudi teologi pričeli bolj sistematično ukvarjati s tem vprašanjem; s tem pa povzročili tudi kakšne dvomljive smeri razmišljanja. Zaradi tega so o vprašanju zakramentov in še posebej evharistije razpravljali na četrtem lateranskem vesoljnem cerkvenem zboru (l. 1215). Zato ne preseneti, da v veroizpovedi, ki so jo sprejeli na njem, najdemo tudi izjavo o evharistiji: »Njegovo /Kristusovo/ telo in kri sta v oltarnem zakramentu resnično vsebovana pod podobama kruha in vina, potem ko se bistveno spremenita [transsubstantiatis], kruh v telo in vino v kri: da bi mi prejemali od njegovega, kar je on prejel od našega in da bi tako bila skrivnost edinosti [mysterium unitatis] dovršena. Ta zakrament more izvršiti samo duhovnik, ki je pravilno posvečen, v skladu z oblastjo ključev Cerkve, ki jih je Jezus Kristus sam podelil apostolom in njihovim naslednikom.«

Prav gotovo pa najbolje izpovedujemo vero v evharistijo in resnično, stvarno in bistveno navzočnost poveličanega Jezusa Kristusa v njej z rednim in dejavnim obhajanjem svete maše.

Odgovor nadškofa Turnška je bil najprej objavljen v tedniku Družina  (29/2025).