Iskrena hvala za vaše zelo aktualno vprašanje, ki se dotika navzočnosti Cerkve v digitalnem svetu ter mnogih izzivov, ki jih ta prinaša. S tem se intenzivno ukvarja Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja, ki je bil ustanovljen leta 1948, študenti na Teološki fakulteti, torej tudi bodoči duhovniki, redovniki in redovnice imajo poseben predmet, ki spodbuja njihove veščine in usposobljenost za to, kako na primeren način oznanjati vero tudi prek različnih medijev (televizija, radio, tiskani mediji, digitalni mediji) in drugih sodobnih spletnih komunikacijskih tehnologij.

Z razvojem sodobnih komunikacijskih tehnologij, še posebej družbenih omrežij, se je odprlo novo misijonarsko področje Cerkve, saj tudi prek digitalnega sveta mnogi iščejo smisel, postavljajo vprašanja, izražajo dvome ter vstopajo v dialog. Papež Benedikt je rad poudarjal, da »nove tehnologije omogočajo ljudem, da se srečajo onkraj mej prostora in kultur ter si tako ustvarijo povsem nov svet možnih prijateljstev. To je velika priložnost, zahteva pa tudi veliko opreznost in ozaveščanje morebitnih tveganj.« Potrebna je zmernost, veliko preudarnosti in kritične misli, kajti zgolj pasivno konzumiranje tega, kar prinašajo sodobne komunikacije, pogosto pušča za seboj »zasvojenca«, ki se počuti žalostnega, duševno praznega in »digitalno osamljenega«.

Smiselno je, da se kristjani v svojih internetnih komunikacijah, blogih, drugih aplikacijah posvečajo tudi krščanskim temam.

Zelo pomembno je, da se zavedamo, da pri digitalnih medijih prihaja v ospredje še nov nivo odgovornosti: posebej pri družbenih omrežjih nisi več le pasivni prejemnik, ki sprejema, kar so drugi proizvedli, tiskali ali poslali. Vsak se lahko kadarkoli začne udejstvovati kot producent (ustvarjalec), lahko kaj všečka, komentira ali sam postavi v e-pošto, blogovski zapis, video ali fotografijo. S tem pa ima vsakdo, tudi duhovnik, ki to uporablja, primerljivo odgovornost kot vsak medijski producent.

Ob tem, ko smo kristjani poklicani, da se vključujemo v »digitalni kontinent« in ga napolnimo z lučjo evangelija, pa smo še toliko bolj odgovorni, da je naš način komuniciranja drugačen in se dvigne nad običajne vzorce. Smiselno je, da se kristjani v svojih internetnih komunikacijah, blogih, drugih aplikacijah posvečajo tudi krščanskim temam. Kadar pa v njih druge obtožujejo, obrekujejo, obsojajo, ponižujejo, ustvarjajo delitve, sovraštvo, izključevanje ali vsemu temu pasivno in brezbrižno sledijo, delujejo v nasprotju z evangelijem in tem, kar je zapisal papež Frančišek v Veselju evangelija: »Evangeljsko veselje je za vse ljudstvo, nihče ne more izključiti nikogar.«

Digitalna navzočnost mora izhajati iz duhovne zbranosti in resničnega odnosa z živim Kristusom.

Upravičeno ste torej opozorili na temno plat digitalnega sveta – zasvojenost, odtujenost, beg iz stvarnega življenja, površinskost odnosov. Noben človek, noben kristjan ni imun pred temi pastmi. Zato je bistvenega pomena, da vsak v prostoru digitalnega sveta – še posebej duhovnik – najprej sam zase gradi notranjo zbranost, molitev, globino in osebni stik z Bogom in ljudmi. Digitalna navzočnost mora izhajati iz duhovne zbranosti in resničnega odnosa z živim Kristusom.

Hvala vam za vaš pogled, vašo iskrenost in željo po pristnem, osebnem krščanskem pričevanju. To je temelj, na katerem lahko gradimo tudi navzočnost v svetu, ki je vse bolj »navidezen«, a prav zato še toliko bolj kliče po pristnosti osebnih odnosov, prijateljstev, druženja, kajti prav tu se na poseben način udejanja ljubezen, ali kot je zapisal M. Buber: »Vsako srečanje z bližnjim je kot zakrament,« je milost in sreča.