Spoštovana gospa Marija. Postavili ste zanimivo vprašanje. Verjamem, da se je že marsikdo vprašal, kaj pravzaprav pomeni pogreb v družinskem krogu, ali pa prejem katerega koli drugega zakramenta znotraj družinske skupnosti. Res je, da največkrat ravno ob pogrebu preberemo o slovesu v družinskem krogu.

Imate prav. Vsakdo se ima pravico posloviti od svojega soseda, sošolca, sodelavca. Življenje splete vezi, ki so močnejše od smrti, po drugi strani pa včasih tudi zaplete odnose, ki vsaj ob slovesu od pokojnega potrebujejo razrešitev – odpuščanje in spravo. Oboje lahko živimo v tistem času poslavljanja od pokojnega.

Zakaj se neka družina, največkrat otroci pokojnega, odločijo za družinski krog, ne vem. Verjamem pa, da imajo svoje razloge, in prav je, da te razloge spoštujemo. Vendar to ne pomeni, da se sami od pokojnega ne moremo posloviti. Večino pokojnih, največkrat v žari, še vedno pa, hvala Bogu, tudi v krsti, pripeljejo v poslovilno vežico nekaj ur pred pogrebom. In takrat je priložnost za nas. Da gremo pokojnega spoštljivo pokropit in se od njega poslovimo. Kakšen pogovor se lahko odvije med pokojnim in človekom ob njegovi krsti ali žari! Kako iskreno in pristno je lahko tako slovo!

Večino pokojnih, največkrat v žari, še vedno pa, hvala Bogu, tudi v krsti, pripeljejo v poslovilno vežico nekaj ur pred pogrebom. In takrat je priložnost za nas.

Kristjani pa imamo na voljo še molitev in daritev svete maše. Ni lepšega poslavljanja od naših pokojnih, bližnjih in tistih, ki so nam manj blizu, kot je pogovor o njih z našim Bogom v molitvi in najsvetejši daritvi.

Ne pozabimo tudi, da za vsakim pokojnim ostajajo žalujoči. Tudi v primeru pogreba v družinskem krogu. V dejanja ob slovesu lahko vključimo tudi izraze sočutja in sožalja. Ne bodo mogoči na samem pogrebu, lahko pa bomo poiskali neko drugo priložnost ali poslali primerno sožalno sporočilo in jim s tem pokazali, da smo z njimi, da čutimo z njimi, da molimo zanje.

Drugo vprašanje pa je prejemanje zakramentov. Zakramenti so zakramenti Cerkve. Cerkev je varuhinja tega zaklada Božje milosti in po njih postajamo in ostajamo živi kamni te duhovne zgradbe.

Omenjate krst in poroko. V Katekizmu Katoliške Cerkve piše, da nas »krst napravi za ude Kristusovega telesa« (1267). Zato je potem, ko starši povedo, kaj želijo od Božje Cerkve za svojega otroka in izrazijo pripravljenost, da ga bodo vzgajali v veri, zelo pomenljiva beseda krstitelja, ki reče otroku: »Krščansko ljudstvo te sprejema z velikim veseljem. V imenu tega občestva te bom pokrižal …«

Vsakdo se ima pravico posloviti od svojega soseda, sošolca, sodelavca.

Ta otrok postaja del skrivnostnega Kristusovega telesa in to skrivnostno telo ga z veseljem sprejema. Nekaj podobnega je tudi pri poroki, saj z zakramentom svetega zakona mož in žena postaneta znamenje tistega odnosa, ki ga ima Kristus do svoje Cerkve. Po njuni rodovitnosti je rodovitna Cerkev, ko spremlja in podpira njuno življenje in življenje njune družine.

Po drugi strani je pa tudi res, da zakrament vedno prejema posameznik. Bog se podarja posameznemu človeku in po človeško gledano si ta človek lahko izbere, s kom bo praznoval prejem zakramenta.

Za vse nas pa je pomembno, da nikoli ne pozabimo moliti za prejemnike zakramentov, še bolj pa, da jim bomo z zgledom svoje vere pomagali, da bodo iz prejetih zakramentov zvesto in veselo živeli.

Odgovor nadškofa Zoreta je objavljen v aktualni številki tednika Družina.