Spoštovana gospa Olga! Hvala za vprašanje, ki marsikomu ustvarja nelagodje in postavlja vprašanje: Zakaj ta različnost? Najprej moramo vedeti, da je cerkveni koledar »mozaik imen svetnikov«, ki so bili na isti dan sprejeti pred Božje obličje.

Če pogledate v Leto svetnikov (Celje, 1999), ki prinaša opise svetnikov, lahko vidite, da je na 15. januar vpisanih kar 23 svetnikov, med katerimi sta tudi, kot omenjate, sv. Absalon in sv. Ita (= Ida), ni pa sv. Pavla, puščavnika. Kljub temu ga v slovenskem bogoslužnem koledarju omenjamo 15. januarja (glej. Bogoslužni koledar za leto 2025, str. 12), ko ga bogoslužno obhaja Pravoslavna Cerkev. Tako lahko vidimo v prevzemu 15. januarja za spominski dan sv. Pavla, puščavnika, čudovit povezovalni element vzhodne in zahodne Cerkve. Da slovenska Cerkev ohranja datum spomina sv. Pavla isti dan kot vzhodne cerkve, lahko razumemo tudi kot naše spoštovanje skupnih korenin in kot priložnost za poglabljanje ekumenskega dialoga med različnimi krščanskimi izročili. Ker pa spominski dan sv. Pavla, puščavnika, rimski koledar ne postavlja za obvezni spomin, lahko pripravljavci koledarjev na ta dan zapišejo ime tudi kakšnega drugega svetnika, ki ta dan goduje.

Cerkev je vedno, v različnih obdobjih in okoliščinah, dajala prednost, zdaj enemu, drugič drugemu svetniku.

Tako je tudi na primer na 11. julij v Koledarju Katoliške Cerkve zapisanih kar 14 svetnikov, med njimi tudi Olga Kijevska, kneginja, sv. Benedikt, opat, in mnogi drugi. Ker pa je sv. Benedikt zavetnik Evrope, ga je treba vedno postaviti na prvo mesto, saj je to praznik po vsej Evropi. To pomeni, da mora vsa Cerkev v Evropi liturgično praznovati praznik sv. Benedikta. Vsi ostali svetniki, ki so na ta dan vpisani v koledar, pa se lahko, če je njihovo češčenje v določeni krajevni Cerkvi posebej razširjeno, prenesejo na najbližji prosti dan, ko se jih lahko na izbrani dan liturgično spominjamo.

Skratka, Cerkev je vedno v različnih obdobjih in okoliščinah dajala prednost zdaj enemu, drugič drugemu svetniku, odvisno od kraja, češčenja ali običajev, še posebej pa zaradi teoloških, družbenih, političnih ali kulturnih razlogov. Seveda pa zaradi tega noben svetnik ne izgubi svoje svetniške vrednosti, vloge in pomena za našo vero.

Če svetnik ni zapisan v koledarju, to še ne pomeni, da je njegova svetost zbledela. Vsak svetnik, ne glede na to, ali je omenjen v koledarju ali ne, ostaja živa priča Božje milosti. Tisti, ki so v nebesih, ne potrebujejo zapisa v koledarju, potrebujemo pa mi, da je njihovo ime zapisano v naših srcih. Pomemben je naš osebni odnos do njih.

Če svetnik ni zapisan v koledarju, to še ne pomeni, da je njegova svetost zbledela.

Vsak svetnik je kot luč, ki sveti na poti vere – nekateri razsvetljujejo ves svet, drugi pa osvetljujejo srce posameznika, družine ali skupnosti. Zato naš spomin ni vezan samo na bogoslužje, ampak je še bolj vezan na naše življenje. Ko jih kličemo v molitvi, ko posnemamo njihovo predanost Kristusu, takrat njihova navzočnost zasije močneje kot katerikoli zapis v koledarju. Božje kraljestvo se gradi iz ljubezni – in tam, kjer je ljubezen, tam svetniki nikoli ne utihnejo.

Ostanimo odprti za spremembe, ki jih Cerkev uvaja z namenom, »da bi verniki vedno bolj krščansko živeli, dejavno sodelovali pri sv. bogoslužju, gradili edinost in vse ljudi poklicali v naročje Cerkve« (B 1).

Članek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (7/2025).