Zapri
Iskanje

Vremščica (1027 m)

Andrej Praznik
Za vas piše:
Andrej Praznik
Objava: 10. 10. 2006 / 09:37
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 09.04.2021 / 13:15
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Vremščica (1027 m)

Napočil je čas, ko bi morala priti, in je prišla. Pomlad. Vsako leto je tako. Od nekdaj. Kar na lepem, brez vnaprejšnje napovedi prinese od zahoda tople sape, ki prebudijo zaspano rastje, da je svet vsak dan bolj poln življenja in pisanih barv. In topel dih pomladi prežene ne samo sneg, ampak tudi vsakršno misel nanj. Saj! Komu pa je po vseh teh mesecih sploh še do mraza? Tako se naši načrti čisto počasi, a vendar povsem zanesljivo obračajo proti morju. No, pa naj bo tudi naš tokratni izlet naravnan v to smer.

Vremščica je najvišja gora v hribovju, ujetem med reko Pivko na vzhodu, Postojnsko kotlino na severu in Vremsko dolino na jugu. Njeno ovršje, ki je razpotegnjeno od severozahoda proti jugovzhodu, sestavljata poleg glavnega vrha še 932 metrov visoki Bukov vrh in 914 metrov visoka Slatna. Severna pobočja so poraščena z bukovim in jelovim gozdom, južna pa so bolj travnata. Na tem koncu se v zadnjem času spet uveljavlja ovčereja, ki je bila nekoč zelo razširjena. Vremščico domačini imenujejo kar Gora, njen vrh pa Gora sv. Urbana, ker je nekoč tam stala cerkvica, posvečena temu svetniku.

Na Vremščico, ki jo prečka tudi Slovenska planinska pot, vodijo označene poti iz naselij Senožeče, Matavun, Dolnje Vreme, Gornje Ležeče in Gornja Košana. Mi se bomo tokrat nanjo povzpeli z jugovzhodnega konca. Če se bomo pripeljali z vlakom (v tem primeru lahko izlet podaljšamo do Škocjanskih jam in ga po približno sedmih urah hoje končamo v Divači), bo naše izhodišče železniška postaja Košana, drugače pa bomo avto pustili na odcepu pred vasjo Volče.
Z železniške postaje krenemo po asfaltni cesti naravnost navzgor do križišča z glavno cesto, ki gre iz Pivke proti Divači. Tam zavijemo levo in nadaljujemo do križišča proti Volčam, ki ga dosežemo po približno 25 minutah. Naprej gre pot v borov gozd. Tla so na debelo posuta z rjavimi iglicami in vsepovsod leži polno storžev – kakor kje ob morju. Vse je še vedno v zimskih barvah, razen svetle izjeme, cvetov rumenega drena. Hodimo naravnost navzgor, vendar ni strmina nikjer posebej huda. Po približno polurni hoji stopimo na gozdno cesto. Če nam že doslej ni bilo treba paziti, da ne bi zašli, se zdi poslej vse še bolj preprosto. A nekaj pazljivosti nikoli ne škodi. Najprej moramo na razcepu izbrati levo pot, malo pozneje pa še nepričakovano zaviti desno. Vse je dobro označeno, vendar noge včasih kar same od sebe krenejo po najširši poti – v napačno smer. Tako kot tudi sicer v življenju.

Drevje se naposled razmakne in prikaže se travnata planjava, posejana z brinovimi grmiči in posameznimi borovci. Doslej je bil naš razgled omejen na nekaj deset metrov poti in na drevje ob njej, zdaj pa se meje vidnega vse bolj odmikajo. Pot, ki je pravzaprav niti ne potrebujemo, saj lahko hodimo kjerkoli, nas vodi rahlo navzgor proti skupini dreves. Na drugi strani nam ostane do vrha le še nekaj deset metrov ravnine.

Vremščica je izjemna razgledna točka. Na betonskem stebru, ki stoji na vrhu, so označeni bližnji griči in gore: na severu Nanos, na severozahodu Trstelj, na jugu Slavnik, na vzhodu Sv. Trojica in Snežnik ... Ob dobri vidljivosti seže pogled seveda še veliko dlje, tja do Kamniških in Julijskih Alp ter celo italijanskih Dolomitov.

Če se nam ne mudi naprej ali nas ne preganja burja, si le vzemimo čas za sprehod po Vremščici. Ob pogledu na morje rjave trave, ki bo sicer kmalu ozelenela, se prvi hip morda pojavi črv dvoma: saj tu ni kaj videti! A ravno v tem je past. Samo če se obrnemo in odhitimo nazaj v dolino, samo v tem primeru zanesljivo ne bomo videli ničesar. Nasprotno pa nam bo počasno križarjenje po valovitih traviščih razkrilo marsikaj zanimivega. Koliko je samo belih žafranov ali nunk, ki na gosto pogledujejo skozi travo, a jih zaradi nežne barve skoraj ne opazimo. Tu je še na krasu pogosten progasti žafran pa zeleni telohi in petoprstniki. Med bližnjim drevjem in grmičevjem naletimo na navadne zvončke in trobentice ter na jetrnike, rumene pasje čebulice, votle petelinčke in morske čebulice. Kaj pa živali? Na prisojnih pobočjih opazimo polno lukenj, iz katerih plaho pogledujejo drobni stanovalci. Kakor hitro se jim preveč približamo – smuk, in že jih več ni. Nekoliko naprej zbujajo pozornost zaviti rovi, ki so bili verjetno skopani še pod snegom, in luknje, okrog katerih je zemlja razrita v najbolj nenavadne oblike. Mimo pribrenči čmrlj, videti je mogoče prve metulje...



Da, pomlad je tu. Če se nam zdi, da je doslej nismo prav opazili, je res že skrajni čas, da zapustimo štiri stene in ji stopimo naproti.


OSNOVNI PODATKI



Izhodišče: železniška postaja Košana

Višinska razlika: 500 metrov

Trajanje vzpona: 2 uri

Težavnost poti: lahka

Zemljevid: Slovenska Istra

Nedeljska maša v župnijski cerkvi sv. Štefana v Dolnji Košani je ob 8. in 10. uri.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh