Včeraj, na drugo nedeljo po Božiču in prvo v novem letu, se je na Trgu sv. Petra v Vatikanu zbralo nad 50.000 vernikov k opoldanski molitvi s svetim očetom. Na začetku krajšega nagovora je papež vsem ponovno zaželel božjega blagoslova in vse dobro v Gospodu, nato pa govoril o krščanskem upanju v duhu včerajšnjih mašnih beril. Dejal je, da naše upanje ne temelji na gospodarskih predvidevanjih, pač pa je naše upanje Bog, vendar ne v smislu nekakšne splošne vernosti ali verskega fanatizma, so poročali pri vatikanskem radiu.

Mi zaupamo v Boga, je nadaljeval sveti oče, ki je v Jezusu Kristusu popolnoma in dokončno razodel svojo voljo, da bo z nami, da bo s človekom delil njegovo zgodovino in nas vse privedel v svoje Kraljestvo ljubezni in življenja. To veliko upanje namreč navdihuje in včasih popravlja naše človeške upe.

Benedikt XVI. je nato na kratko povzel vsebino treh včerajšnjih mašnih beril in dejal, da ta besedila ne potrjujejo le dejstva, da je Bog Stvarnik vesoljstva, kar učijo tudi druga verstva, ampak, da je Bog naš Oče, ‘ki nas je v njem izvolil pred stvarjenjem sveta, ... in nas vnaprej določil, naj bomo v Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci’ (Ef 1,4-5). Zaradi tega je Kristus postal človek. O skrivnosti učlovečenja Božjega Sina govori že stara zaveza, predvsem tam, kjer se Božja modrost istoveti z Mojzesovo postavo.

V zaključnem delu svojega govora je papež opisal, zakaj je to pravi razlog upanja za človeštvo. Zgodovina človeštva ima svoj smisel, ker v njej biva, deluje Božja modrost. Vendar se božja zamisel ne uresničuje samodejno, ker je to načrt ljubezni, ljubezen pa, kot vemo, poraja svobodo in obenem svobodo zahteva. Božje kraljestvo zagotovo prihaja, še več, je že prisotno v zgodovini in je, zahvaljujoč Kristusovemu prihodu, že premagalo negativno moč hudega duha. Vsak moški in ženska pa je odgovoren, da Kristusa sprejema v svoje življenje dan za dnem.

Leto 2010 bo bolj ali manj ‘dobro’ v sorazmerju, s katerim bo vsak od nas sodeloval z Božjo milostjo, od Marije pa se učimo takšne duhovne drže. Božji Sin v njej ni postal človek brez njenega svobodnega pristanka. Vsakokrat, ko Gospod želi z nami storiti korak več proti ‘obljubljeni deželi’, prej potrka na naše srce in pričakuje naš ‘da’ v malih in velikih odločitvah. Naj nam Marija pomaga, da bi vedno sprejeli Božjo voljo ponižno in pogumno, da bi tudi življenjske preizkušnje in trpljenje sodelovale in pospešile prihod Kraljestva pravičnosti in miru, je svoj nagovor na prvo nedeljo v novem letu zaključil sveti oče.