Milan Debeljak se je rodil leta 1958 Na Logu v Poljanski dolini, po končani srednji elektrotehniški šoli pa je prišel v Podbrezje, kjer je njegov oče kupil kmetijo.

Zdaj je sam gospodar na kmetiji, kjer živi z ženo Veroniko in petimi otroki. Ob tem pa se z večnim nasmehom razdaja tudi za skupnost, je župnijski ključar in podpredsednik KUD Tabor Podbrezje.

Predvsem pa je Milan pesnik, ki ga poznajo tudi bralci revije Magnificat in Božje okolje. Doslej je izdal že nekaj samostojnih pesniških zbirk: Molitve, Spevi molitve, Recept za pesem, Bo ljubila pesem?.

Foto: Tatjana Splichal

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.

Leta 2004 je izšla vaša prva knjiga, Taborska Urška, pesnitev z dvanajstimi poglavji o deklici, ki je v bolezni obljubila Taborski Mariji svoje lepe lase, a je kasneje pozabila na svojo obljubo. Že petnajst let pa v pesniški jezik lovite tudi svoje molitve in pogovore z Bogom. Vsaka je zvesta slogovni zasnovi angleškega soneta, a njihova govorica je raznolika – kot življenje.

Pesmi sem začel pisati že v mladosti, molitve pa pred kakimi petnajstimi leti. Ko sem nekoč bral Shakespearjeve sonete, mi je prišlo na misel, koliko lepega in dobrega bi bilo mogoče napisati o odnosu med Bogom in človekom, če je umetnik tako lepo objel že sladkost človeške ljubezni. Tako sem doslej v pesniških zbirkah objavil 223 sonetov, vseh pa je že blizu 250. V njih je predstavljena moja osebna molitev, kakor sem se je učil od staršev in prijateljev, predvsem od katehetov in duhovnikov. Molitev je včasih zahtevna, suha in težavna, včasih pa, kadar nam Božji Duh s svojo besedo priteče naproti, postane živa in razigrana. Molitev zapoje. Zbirka Spevi molitve prinaša takšne trenutke osebnega odnosa z Bogom, ko molitev postane pesem.

Molitve objavljate kot spodbudo za bralce …

Prepričan sem, da se molitve da naučiti – naučiti tega, da povabimo Duha v svoje srce, naše vsakdanje življenje pa bo potem raslo iz te izkušnje napolnjenosti. Ljudem je treba povedati, da je Bog oseba, ki jo lahko nagovorimo naravnost. V svojih molitvah sem z Njim vedno blizu, vedno na Ti, in se ponižno priklanjam svojemu Bogu, v hvaležnosti za Njegovo besedo.

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.