Poslanica papeža Benedikta XVI. za 81. svetovno misijonsko nedeljo 21. oktobra 2007


Dragi bratje in sestre!

Ob svetovni misijonski nedelji želim vse Božje ljudstvo – škofe, duhovnike, redovnike in redovnice ter laike – povabiti k skupnemu premišljevanju o prednostnih nalogah in o pomenu, ki ga ima misijonska dejavnost v Cerkvi danes. Še vedno kot splošni klic in roteč poziv odzvanjajo tiste besede, ki jih je križani in vstali Jezus Kristus izrekel, preden je odšel v nebesa in s katerimi je apostolom zaupal misijonsko poslanstvo: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28, 19–20). Pri evangelizaciji, ki je zelo zahtevna, nas bo spremljala in podpirala gotovost, da je on, Gospodar žetve, z nami in da nenehno vodi svoje ljudstvo. Kristus je neizčrpen vir poslanstva Cerkve. V tem letu imamo poleg vsega še dodatni razlog za nov zagon na področju misijonskega delovanja – obhajamo namreč 50. obletnico izida okrožnice Fidei donum, Dar vere, ki jo je spisal Božji služabnik Pij XII. V njej je Cerkve spodbujal in opogumljal k sodelovanju pri misijonskem delovanju med nekrščanskimi ljudstvi.

Geslo svetovne misijonske nedelje se glasi Vse Cerkve za ves svet. Krajevne Cerkve z vseh kontinentov vabi, naj se skupaj zavejo, kako nujno potrebno je misijonski dejavnosti dati novega zagona navkljub številnim in zahtevnim izzivom našega časa. Razmere, v katerih živi danes človeštvo, so se seveda spremenile od časov Pija XII. in v teh desetletjih, prav posebej pa po II. vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965), so bili v razširjanje evangelija vloženi ogromni napori. Kljub temu nas čaka še veliko dela, da bomo izpolnili misijonsko poslanstvo, h kateremu Gospod neutrudno kliče vse krščene. Še naprej na prvem mestu poziva t.i. Cerkve s starejšo tradicijo, ki so v preteklosti poleg materialnih dobrin dale na razpolago tudi veliko število duhovnikov, redovnikov, redovnic in laikov in tako ustvarile učinkovito sodelovanje med krščanskimi skupnostmi. Sodelovanje je rodilo bogate apostolske sadove tako za mlajše Cerkve v misijonskih območjih kakor tudi za tista cerkvena občestva, iz katerih izhajajo misijonarji. Zaradi širjenja posvetne miselnosti, za katero se včasih zdi, da vedno izraziteje prodira v zahodne družbe, pa tudi zaradi krize družine, upadanja duhovniških poklicev in naraščajočega staranje duhovnikov obstaja za te Cerkve nevarnost, da bi se zaprla vase, bile črnoglede glede prihodnosti in bi opustile misijonsko dejavnost. Toda ravno to je trenutek, ko se moramo polni zaupanja odpreti Božji previdnosti, ki Božjega ljudstva nikdar ne zapušča in v moči Svetega Duha vodi k uresničitvi večnega odrešenjskega načrta.

Dobri pastir tudi mlajše Cerkve, ki so evangelij sprejele v zadnjem času, vabi, naj se velikodušno posvečajo misijonom med nekristjani. Čeprav se pri svojem razvoju srečujejo s prenekaterimi težavami in ovirami, je za te skupnosti značilna stalna rast. V nekaterih mlajših Cerkvah je – hvala Bogu– veliko duhovnikov in Bogu posvečenih oseb. Kljub krajevnim potrebam opravlja nemalo teh zdaj pastoralno in apostolsko poslanstvo v tistih tujih deželah, v katerih je bil evangelij oznanjen že zgodaj. Tako po Božji previdnosti doživljamo »izmenjavo darov«, ki je v blagor celotnemu skrivnostnemu Kristusovemu telesu. Iz vsega srca želim, da bi se sodelovanje na področju misijonske dejavnosti poglobilo in da bi uporabili sposobnosti in darove Duha slehernega posameznika. Poleg tega želim, da bi svetovna misijonska nedelja okrepila zavest vseh krščanskih skupnosti in vseh krščenih, da je Jezusovo vabilo, naj se njegovo kraljestvo oznani do slehernega konca sveta, univerzalno. Papež Janez Pavel II. je v okrožnici Redemptoris missio, Odrešenikovo poslanstvo (CD 46) zapisal: »Cerkev je po svoji naravi misijonska, kajti Kristusovo poslanstvo ni nekaj naključnega ali zunanjega, ampak sega do samega srca Cerkve. Iz tega izhaja, da je vsa Cerkev in vsaka posamezna Cerkev poslana k poganom.« Mlajše Cerkve »morajo čim prej sodelovati z misijonsko dejavnostjo Cerkve, tako da tudi same pošiljajo misijonarje oznanjat evangelij po vsem svetu, četudi doma še ni dovolj duhovnikov« (št. 62).

Petdeset let po zgodovinskem pozivu k sodelovanju Cerkva pri misijonskem poslanstvu, h kateremu je povabil moj predhodnik Pij XII. v okrožnici Dar vere, želim še enkrat poudariti, kako je oznanjevanje evangelija še vedno aktualno in potrebno. V že omenjeni okrožnici Odrešenikovo poslanstvo je papež Janez Pavel II. zapisal: »Poslanstvo Cerkve je širše od 'povezanosti med Cerkvami' in mora biti usmerjeno tudi in predvsem k misijonstvu kot takemu« (št. 64). Misijonska dejavnost je, kakor sem že večkrat poudaril, prvenstveno služenje, ki ga Cerkev dolguje sodobnemu človeštvu, da bi usmerjala in evangelizirala kulturne, družbene in etične spremembe in bi ponudila Kristusovo odrešenje sodobnemu človeku, ki je na različnih koncih sveta poniževan in zatiran zaradi različnih trajnih oblik revščine, nasilja in sistematičnega kršenja človekovih pravic.

Temu splošnemu poslanstvu se Cerkev ne more izogniti, saj je zanjo zavezujoče. Ker je Kristus zaupal misijonsko nalogo v prvi vrsti Petru in apostolom, so zanjo danes odgovorni predvsem Petrov naslednik in škofi. Petrov naslednik zato, ker je bil po Božji previdnosti izbran za vidno znamenje edinosti Cerkve, škofi pa zato, ker so neposredno odgovorni za evangelizacijo kot člani škofovskega zbora in pastirji delnih Cerkva (prim. Odrešenikovo poslanstvo 63). Zato se obračam na pastirje vseh Cerkva, ki jim je Gospod zaupal vodenje svoje črede, naj si med seboj delijo skrb za oznanjevanje in razširjanje evangelija. Skrb, na katero je pred 50. leti opozoril že Božji služabnik Pij XII., je v tem, da se misijonsko sodelovanje bolj prilagodi zahtevam sodobnega časa. Zaradi prihodnosti evangelizacije je zaprosil skupnosti, ki so že zgodaj sprejele evangelij, naj pošljejo svoje duhovnike v podporo novoustanovljenim Cerkvam. S tem je ustanovil novo vrsto »misijonarja«, ki se je poimenoval »Dar vere«, »Fidei donum«, po prvih dveh besedah Pijeve okrožnice. V tem smislu je zapisal: »Spričo brezštevilne množice naših otrok, ki – predvsem v deželah s staro krščansko tradicijo – uživajo verski blagor, in še večje množice tistih, ki odrešenjsko sporočilo še vedno pričakujejo, čutimo gorečo željo, da vas, dragi bratje, opogumimo, da bi zavzeto podprli sveto željo po razširjanju Cerkve po vsem svetu.« K temu je dodal: »Naj vam Bog da, da bi zaradi našega poziva misijonski duh globlje prodrl v srca vseh duhovnikov in bi po njihovem služenju razvnel vse verujoče« (prim. AAS XLIX 1957, 226).

Gospodu se zahvaljujemo za obline sadove, ki zorijo iz misijonskega delovanja v Afriki in drugih delih sveta. Številni duhovniki so zapustili domače skupnosti in svoje apostolske moči zastavili v skupnostih, od katerih so mnoge komaj nastale, v revnih območjih in v predelih v razvoju. Med njimi so mnogi mučenci, ki so zaradi oznanjevanja in apostolskega delovanja darovali svoje življenje. Prav tako ne smemo pozabiti na mnoge redovnike, redovnice in laiške sodelavce, ki si skupaj z duhovniki prizadevajo, da bi se evangelij razširil do slehernega kraja sveta. Svetovna misijonska nedelja je priložnost, da se v molitvi spominjamo bratov in sester v veri, pa tudi vseh tistih, ki se še naprej dejavno udejstvujejo na širokem misijonskem področju. Prosimo Gospoda, da bi njihov zgled v Božjem ljudstvu prebudil nove duhovne poklice in prenovljeno misijonsko zavest. V resnici je sleherna krščanska skupnost misijonska in ljubezen, ki jo verniki gojijo do Gospoda, se kaže v njihovem pogumu za oznanjevanje. Tako bi lahko rekli, da posamezni verniki niso poklicani samo k temu, da sodelujejo pri evangelizaciji, temveč da postanejo akterji v poslanstvu Cerkve in soodgovorni zanj. Ta soodgovornost zahteva, da nastaja med skupnostmi občestvo in raste medsebojna pomoč tako glede osebja: duhovnikov, redovnikov, redovnic in laikov prostovoljcev, kakor tudi uporabe danes nujnih sredstev za evangelizacijo.

Dragi bratje in sestre, misijonsko poslanstvo, ki ga je Jezus zaupal apostolom, zadeva nas vse. Svetovna misijonska nedelja je zato odlična priložnost, da se tega bolj zavemo in skupaj poiščemo primerne poti duhovnosti in izobraževanja, ki bodo pospeševale sodelovanje med Cerkvami in pripravljali misijonarje za oznanjevanje evangelija v našem času. Pri tem ne smemo pozabiti, da je molitev prva in najvažnejša naloga, h kateri smo pri misijonski dejavnosti Cerkve poklicani. Gospod pravi: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Lk 10,2). Že pred 50 leti je rajni papež Pij XII. zapisal: »Predvsem molite, dragi bratje, molite več. Pomislite na velike duhovne potrebe mnogih narodov, ki so še daleč od prave vere ali pa jim manjka vsakovrstna pomoč, da bi se utrdili v veri.« (prim. AAS, a. a. O., str. 240) Pozval je tudi, naj se daruje več sv. maš za misijone, in dodal, da »to ugaja Bogu, ki svojo Cerkev ljubi, jo razširja širom po svetu in ji želi, da bi cvetela« (prim. prav tam).

Dragi bratje in sestre, tudi sam ponavljam to vabilo, ki je bolj aktualno kakor kdajkoli prej. Sleherna skupnost naj se skupaj zateka k »našemu Očetu, ki je v nebesih«, naj pride k nam njegovo kraljestvo. Posebej pozivam otroke in mladostnike, ki so polni velikodušnega misijonskega elana. Obračam se na bolne in trpeče in se spominjam njihovega skrivnostnega in nepogrešljivega deleža pri odrešenjskem delu. Prosim Bogu posvečene osebe in posebej vse, ki so v strogo zaprtih samostanih, naj okrepijo molitev za misijone. Prispevek vsakega verujočega naj plete podporno duhovno mrežo za evangelizacijo vse Cerkve. Devica Marija, ki z materinsko skrbjo Cerkev spremlja od njenih začetkov, naj vodi naše korake tudi sedaj in naj nam izprosi nove binkošti ljubezni. Naj z njeno pomočjo spoznamo, da smo misijonarji vsi, torej od Gospoda poslani, da bi bili njegove priče v vsakem trenutku življenja. Duhovnikom, redovnikom, redovnicam in laiškim sodelavcem fidei donum, daru vere, ki se v prvi vrsti posvečajo evangelizaciji, pa tudi vsem, ki na različne načine oznanjajo evangelij, zagotavljam svoj dnevni molitveni spomin in iz vsega srca vsem podeljujem svoj apostolski blagoslov.