Neža Maurer. FOTO: Jaka Babnik, arhiv revije Praznična.


Iskrive oči, prijazen nasmeh in neizčrpna zakladnica umetniška ustvarjanja. To je tisto, kar najbolje opiše Nežo Maurer, slovensko pesnico, ki je bila rojena 22. decembra leta 1930.

Leta 1957 je bila v Cicibanu objavljena njena prva pesem, deset let pozneje pa je izšel njen knjižni prvenec Zveza mora ostati. Temu so sledila desetletja, ko so bile knjižne police skorajda vsako leto bogatejše za eno, pa tudi dve njeni knjigi. Skupaj jih je doslej izšlo že več kot 40, od teh jih je dobra polovica za otroke.

Pred desetimi leti – ob pesničinem 80. jubileju – se je z njo pogovarjala Ksenja Hočevar. V nadaljevanju si preberite nekaj misli iz intervjuja, ki je v celoti dostopen na tej povezavi.

Zelo rada sem bila učiteljica

Po vojni sem šla na učiteljišče, kasneje sem diplomirala na slavistiki. Nekaj let sem učila v Črnem Vrhu nad Idrijo, pozneje v Ilirski Bistrici. Zelo rada sem učila. Otroci so me tako pritegnili, da nisem mogla postaviti meje. Večkrat so me zjutraj pred poukom ali popoldne prosili, da jim kaj pomagam. A ko sem začela pisati, sem ugotovila, da če bom ostala v učiteljskem poklicu, ne bom mogla dati vseh svojih moči pisanju.

Pisanje je bilo moja strast

Novinarstvo je moja priljubljena obrt, v kateri sem se izpopolnila, kolikor sem zmogla, urednikovanje je bilo življenjska želja in nuja, pisateljevanje pa moja izpoved, moja strast – ki je hkrati strast in muka. Ko je umrl mož, star je bil komaj 42 let, sem delala še več – preživeti sem morala dva otroka in pri nas je živela še moja mama. (…) Nikoli mi ni zmanjkalo volje. Imela sem drznost in veselje. Pa tudi revščina in nuja, da preživim družino, je bila ena od gonilnih sil, da sem nenehoma delala, pisala.

Imam zelo močna čustva, če jih ne bi dala na papir, bi najbrž znorela. Včasih sem se zbudila tudi po petkrat na noč in zapisovala verze. Vedno sem bila bolj občutljiva, najbrž sem tudi zato začela pisati.

Zame je ljubezen moč

Ko berem v časopisju, da sv. Pavel, ki je zapisal stavek: »O Bog, daj mi ljubezen, brez ljubezni nisem nič«, ni padel s konja zaradi videnja, ampak ker da je imel epilepsijo, me razjezi, zgrozim se. Človek brez ljubezni je izgubljen, mrtev. Zame je ljubezen moč! Namreč tista ljubezen, ki je v človeku, ne pa ona, ki jo pričakujemo od nekoga drugega.

Lepo je, če je človeku omogočeno, da v življenju opravlja poklic, ki ga ima rad. Potem ni take zavisti, hudobije, nagnjenosti k depresiji, niti pogoltnosti. Poštenost in delavnost sta temeljni vrednoti. In brez ljubezni ne gre, ljubezen je žar vsega.

O nastanku pesniške zbirke Litanije za mir

Ko se je pripravljala osamosvojitvena vojna v Sloveniji, je vse, kar sem doživela kot otrok med vojno, privrelo na dan in se združilo z novimi bolečinami. Tako so nastale protivojne pesmi, ki so jih med desetdnevno vojno brali na radijskih postajah. Leta 1991 so pesmi izšle v zbirki Litanije za mir. V nekem kraju so pripravili pesniški večer kar v cerkvi, pesmi iz te zbirke smo prebirali in bila je svojevrstna molitev, prošnja za mir.

Smrti se ne bojim

Na deželi, rodila sem se v Podvinu pri Polzeli, smo bili vedno »blizu« smrti. Že kot otrok sem se soočila z njo, pa pozneje, ko mi je umrl mož tako rekoč v naročju. Saj ni lepo, ampak tako grozno pa spet ne. Posebno če si to, kar si želel, že napravil. Če pa nisi nič napravil, je najbrž težko. Mislim, da taki ljudje postanejo res zlobni in obupani. Meni pa se zdi, da sem dosti naredila in da sem že dolgo na svetu.