Foto: SHUTTERSTOCK

Ločitev postavi družinsko življenje na glavo. Pomoč Cerkve je v teh trenutkih še posebej pomembna. Ločeni se v Cerkvi počutijo odrinjene. Tega se Katoliška cerkev vse bolj zaveda, zato Urad za družino pri SŠK v sodelovanju s Skupnostjo SRCE to soboto 12. oktobra, prireja že tretje vseslovensko srečanje ločenih v Cerkvi. Spremljal ga bo slogan Oče in mati po ločitvi. Dogodek bo v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani.

Ob 9.30 bo mašo daroval novomeški škof Andrej Glavan. Sledilo bo predavanje p. dr. Christiana Gostečnika in delo po skupinah. Ob 15. bo okrogla miza z gosti. Uradno srečanje se bo sklenilo z blagoslovom nad posamezniki.

Več o dogodku in kontaktih, kjer ločeni dobijo pomoč, si preberite v priponki.

VSESLOVENSKO SREČANJE LOČENIH V CERKVI.pdf

Prav ločenim in njihovim otrokom smo dali besedo v novi številki Družine. Svoje stiske so izpovedali Jani Podjavoršek. Spodaj objavljamo njen uvodnik. Več o izkušnjah ločenih in skupnosti Srce, si preberite v novi številki Družine.

Najtežja naloga

Ločitveni postopki in kasneje v nekaterih primerih ugotavljanje ničnosti zakona so za vse udeležene v postopkih zelo boleči in stresni, in seveda posledice za zakonca in otroke, kot vidimo iz treh pričevanj. Le Bog pozna vsa ozadja in razloge, da je prišlo do ločitve. Zakonec, ki ostane sam, pa tudi otroci pa stopajo na dolgo pot odpuščanja v obljubljeno deželo, kjer bodo spet lahko zadihali svobodno kot odrešeni. Najhuje je, če si na poti sam. Zato je toliko bolj dragocena skupnost, ki ti na poti pri­slu­hne, te spodbudi in ti pomaga prestopiti večje in manjše ovire na poti. V tem vidim preroško delo skupnosti Srce, ki pomaga tolikim zaživeti na novo tudi po ločitvi.

Ko po ločitvi ločeni odžalujejo in prečistijo prehojeno pot, se nekateri znova poročijo, a p. Tomaž izpostavi, da je za to potreben resničen napor ljubezni, saj je že v prvem zakonu okoli 50 % ločitev, v drugem pa že 70 %, in se je treba za drugi zakon veliko bolj potruditi kot za prvega.

Vedno znova odkrivam, da so najtežja bremena z ločitvijo naložena prav otrokom. Tako sem se pred leti znašla brez besed, ko sem v drugi triadi otroke spodbudila, naj se v prihajajočem tednu preizkusimo v ljubezni do sovražnikov. Vedela sem, da so med nekaterimi zamere, zato sem želela, da naredimo korak naprej. Izziv tedna pa je bil, da si prizadevamo za majhne in večje ljubeče pozornosti do nekoga, ki nas je prizadel in ga morda doživljamo celo kot sovražnika. Prve dni smo zanj molili, potem pa smo mu napisali pismo. Pogovarjali smo se, kako se bomo lotili naloge, vedno vestna Mihaela pa je postala nemirna in pred koncem ure rekla: »Nemogoče.« Kasneje mi je zaupala, da je njen največji sovražnik oče, ki jih je zapustil in preprosto izginil, zato niti ni vedela, kam bi mu lahko pisala. »Sovražim ga!« je zaihtela. Obe sva jokali, potem pa skupaj zanj zmolili.