Po jutranji maši, pri kateri so v ljubljansko stolno cerkev sv. Nikolaja sprejeli krsto s truplom škofa Gregorija Rožmana, se je v naslednjih urah zvrstila tako rekoč neprekinjena vrsta kropilcev in molivcev. Prihajali so ljudje različnih starosti: od starejših, ki so rajnega škofa najbrž še poznali, do mladih in družin. Veliko ljudi je sodelovali pri molitvenih urah, ki so jih pripravile redovnice iz različnih skupnosti in pri katerih so se z rožnim vencem prepletale pesmi, misli o škofu Rožmanu, o duhovništvu, litanije … Pošle so tudi podobice (natisnjenih je bilo 3.000); delili so jih bogoslovci, ki so se na pol ure izmenjevali pri krsti, h kateri so nekateri verni prinašali tudi cvetje.

Število kropilcev se je povečalo zlasti pred akademijo ob 14. uri, pri kateri je pel zbor bogoslovcev in ljudstvo, misli pokojnega škofa Rožmana zlasti iz njegovih pastirskih pisem pa je bral semeniški ravnatelj dr. Franc Šuštar (poročilo objavljamo ločeno).

Sledila je pogrebna maša, ki jo je ob somaševanju apostolskega nuncija v Sloveniji, škofov iz Maribora, Kopra, Murske Sobote in Novega mesta, stiškega opata, zastopnika krškega škofa ter številnih duhovnikov iz Slovenije in Sodalitete iz avstrijske Koroške daroval ljubljanski ordinarij dr. Anton Stres.

V mašnem nagovoru se je najprej ozrl v leto 1959, ko je 16. novembra zgodaj zjutraj v clevelandski bolnišnici nehalo biti izmučeno srce ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Takrat, kot je dejal nadškof Stres »ni mogel nihče napovedati, kdaj bodo napočili časi, ko ga bomo lahko pokopali v njegovi stolnici v Ljubljani«. Danes se je to zgodilo in ko »polagamo njegovo mrtvo telo v grob v njegovi stolnici, delamo to v zavesti, da bo tukaj čakalo po Gospodovi obljubi slavo vstajenja«.

Trenutek, ko se rajni škof vrača v svojo stolnico in med svoje vernike, je povezan s 550. obletnico ustanovitve ljubljanske škofije in imenovanjem prvega ljubljanskega škofa Žiga Lamberga. To je po nadškofovih besedah neposreden povod za njegovo vrnitev. Drugi je želja rajnega škofa: čeprav je vdano sprejemal usodo begunca, ki umre na tujih tleh, »veje iz njegovih vdanih besed tiha želja po vrnitvi domov«. Biti pokopan v domovini med svojimi je namreč po prepričanju nadškofa Stresa »naravna pravica, poznana že pred tisočletji. Danes jo škofu Gregoriju s spoštovanjem priznavamo in izpolnjujemo. Na to je čakal več kot pol stoletja v daljni tujini«.

»Veliko stvari se je moralo v teh desetletjih zgoditi in spremeniti v naši domovini, da je to postalo mogoče,« je nadaljeval ljubljanski nadškof, zato je izrekel priznanje in zahvalo »vsem ljudem dobre volje – ljudem s področja zgodovinopisja, sodstva in politike –, ki so s svojim pogumom in privrženostjo resnici, pravici in narodni spravi današnji dogodek omogočili«. Zahvalil se je tudi ameriškim Slovencem in še posebej bratom frančiškanom iz Lemonta, ki so ves čas od Rožmanove smrti (pokopan je bil 23. novembra 1959) skrbeli za njegov grob.

In kakšen je splošen družbeni pomen tega prekopa? Nadškof je bil jasen: »Vsi, ki želimo našemu narodu in državi dobro, se te vrnitve veselimo. Prepričan pa sem, da se tega veseli tudi rajni škof Rožman sam. Ne zaradi sebe, ker tega na onem svetu več ne potrebuje, ampak zaradi nas, ker to potrebujemo mi. Potrebujemo spravo, medsebojno spoštovanje v naših različnostih in tesno sodelovanje. Vsak narod in vsaka človeška skupnost to potrebuje, toda v trenutku, ki ga živimo, to potrebo še posebej čutimo. Zato želim, da bi bil ta pokop pastirja ljubljanske krajevne Cerkve v njegovi stolnici tako sprejet in bi temu tudi služil.«

Nadškof Stres se seveda zaveda, da je današnji pokop škofa Gregorija »kljub vsej pomembnosti le eno dejanje v verigi dejanj, ki so bila in še bodo potrebna, da se bodo k nam povrnile 'edinost, sreča, sprava', kot si je želel Prešeren«. Opozoril je predvsem na naslednji slovenski problem: »V tem trenutku ne moremo spregledati, da na tisoče žrtev vojne in revolucije še čaka na pokop in poslednje prebivališče, ki bo v skladu z neodtujljivim dostojanstvom sleherne človeške osebe«.

Potrebnih bo tudi še veliko duhovnih naporov in resnicoljubnosti, da bo »podoba rajnega škofa Gregorija, ki jo bomo nosili v svoji zgodovinski zavesti, bolj ustrezala resnici«. Po pričevanju tistih, ki so ga poznali in se z njim pogovarjali, ni sam nikoli izključeval možnosti, da je kdaj storil tudi kakšen napačen korak, je dejal nadškof Stres; toda »človekovo vrednost najbolj zaznamujejo njegovi najgloblji nameni in o njih lahko sodi samo Bog, kajti samo on edini vidi v človeško srce in ga tehta z mero svoje odrešujoče pravičnosti, usmiljenja in ljubezni. Najgloblje namene škofa Gregorija pa na poseben način razodevajo njegova številna posredovanja – samo poimensko jih je znanih nad tisoč tristo – za zapornike, internirance in obsojene na smrt ne glede na njihovo svetovnonazorsko prepričanje. Bil je pastir, ki mu je šlo za življenje vsakega človeka, tudi če se ni strinjal z njegovim prepričanjem. Nikogar ni izključeval iz svoje dobrote in pripravljenosti pomagati.«

Nadškof Stres je v pridigi opozoril tudi na veliko pastoralno delo, ki ga je opravil škof Rožman: »V 15 letih, ko je do konca 2. svetovne vojne neposredno vodil ljubljansko škofijo, je z veliko vnemo želel poglobiti versko življenje v škofiji. Več kot dve desetletji pred 2. vatikanskim koncilom je že poudarjal pomen laiških vernikov v Cerkvi in njihovo vlogo v človeški družbi. Osebno vernost je želel krepiti in utrjevati z osebnim odnosom do Boga, z osebno pobožnostjo do Jezusa Kristusa, do njegovega usmiljenega srca, do svete evharistije, s katero je Jezus navzoč med nami, in s pobožnim češčenjem Jezusove in naše matere Marije. Letos mineva 70 let, ko je posvetil naš narod materi Marij in njenemu brezmadežnemu srcu. Gre za iste poudarke na osebni vernosti in zvestobi Jezusu Kristusu, ki vodijo tudi nas v letošnjem letu vere in pri našem pastoralnem načrtovanju v smeri nove evangelizacije.«

Nadškof Stres je svoj nagovor pred polno stolno cerkvijo sv. Nikolaja sklenil z besedami: »S tem spominskim obhajanjem Jezusove zadnje večerje sprejema verno občestvo ljubljanske nadškofije v svojo sredo svojega pastirja, ki je zanj v najtežjih časih ne samo deloval in molil, ampak predvsem trpel. /…/ Naj odslej počiva med nami, za nas pa naj prosi pri Bogu, da bomo ostali zvesti Jezusu Kristusu v katoliški Cerkvi in svojemu poslanstvu za medsebojno spoštovanje, sodelovanje in solidarno ljubezen.«

Maša ob pokopu škofa Rožmana, ki se je prepletala z Mozartovim »Reqiemom« (zbor in orkester je vodil Gregor Klančič, na orgle je igral Tone Potočnik), se je iztekla v pogrebni obred, med katerim so rajnega škofa položili v kripto stranske kapele sv. Marije Magdalene. Ob polaganju v grobnico je verno občestvo Korošcu Rožmanu zapelo pesem »Rož, Podjuna Zila« in mu iskreno zaželelo, naj počiva v miru.

S tem se je sklenil niz prizadevanj, da bi 29. ljubljanskega škofa po »anatemi«, ki jo je nad njim krivično izrekel prejšnji totalitarni režim, pokopali v domovini; prizadevanj, ki so določnejšo obliko po več pobudah v minulih letih začela dobivati lani, zlasti pa po januarskem naročilu nadškofa Stresa kot pravnega zastopnika ljubljanske nadškofije frančiškanom v Lemontu, naj začnejo s postopkom izkopa. Po pridobitvi vseh soglasij v ZDA in Sloveniji (s prekopom so soglašali tudi koroški sorodniki) je nadškofijska pogrebna služba iz Chicaga 3. aprila (na svoje stroške) opravila izkop, slovenski rojaki v ZDA so se od škofa Rožmana poslovili na belo nedeljo, sredi tega tedna so krsto s povsem ohranjenim škofovim truplom z letalom prepeljali v Slovenijo, danes pa ga je medse z globokim poklonom spoštovanja sprejelo verno občestvo njegove (nad)škofije.