Deklaracijo Civilne družbe za pravično Slovenijo je doslej podrlo več kot 40 civilnodružbenih združenj in gibanj, med katerimi jih je veliko jasno opredeljenih kot katoliških. Med njimi je tudi društvo Slovenski katoliški izobraženci. V njegovem imenu je udeležence zborovanja Civilne družbe za pravičnost Slovenijo v ljubljanski Unionski dvorani nagovorila zgodovinarka in publicistka mag. Helena Jaktlisch.

»Če kontinuiteti vzamemo njeno zgodovino, utemeljeno v zvezdi, ji pravzaprav vzamemo vse, tudi njeno legitimnost.«

Verjetno ni Slovenca, ki se ne bi spominjal slovesnega trenutka pred 22 leti, ko je na vrhu Triglava zaplapolala slovenska zastava, na kateri ni bilo več rdeče zvezde, simbola sistema, ki je sistematično kršil človekove pravice in v katerem je Slovenija živela 50 let. Ljudje so iz starih zastav odstranjevali ta simbol zatiranja ter ponosno izobešali slovensko trobojnico.

Danes se zdi, da je vse drugače. V vseh teh letih si je kontinuiteta načrtno prizadevala, da bi Slovencem odvzeli ponos in pripadnost, ki smo jo takrat čutili ob svoji zastavi. V ta namen je zlorabljala medijski in šolski prostor, pravzaprav celotno družbeno okolje. Osamosvojitveno vojno, ki nam je prinesla samostojno Slovenijo, nam hočejo naenkrat predstaviti zgolj kot uresničitev načrta, ki naj bi ga imeli komunisti že med drugo svetovno vojno. 20 let se že trudi izničiti pomen osamosvojitvene vojne za naš narod ter očrniti njene akterje.

Rezultat vsega tega je grozljiv – Slovenijo so v zadnjih mesecih, predvsem pod okriljem diktiranih »vstaj ljudstva«, prekrili simboli totalitarizma, ki je poleg nacionalsocializma in fašizma svetu prinesel največ gorja. Visoki predstavniki politične elite se združujejo in prepevajo ob simbolih, ki predstavljajo čas državljanske vojne in največjega razdvajanja slovenskega naroda, čeprav vedo, da to narodu ne koristi. Rdečo zvezo izpostavljajo na državnih proslavah, čeprav ta predstavlja Jugoslovansko armado, ki nas je napadla.

Čemu torej to počno? Vsak, ki mu resnica ni tuja in ki ima rad slovenski narod in našo državo, ob tem težko ostaja brezbrižen. Pod rdečo zvezdo so umirali milijoni, Slovenija je v njenem imenu izgubila najboljše može in fante, desetletja po vojni so bile pod njo kratene osnovne človekove pravice in svoboščine.

Žal v vseh teh 20 letih naše samostojnosti nekateri niso sposobni zavzeti kritičnega odnosa do komunizma, ki je udejanjal vse značilnosti totalitarnega režima. Tako se danes mladi v šolah ne učijo, da rdeča zvezda pomeni tudi umor, nasilje, zlorabo, zatiranje. Da rdeča zvezda v Sloveniji pomeni več deset tisoč mrtvih, vendar ne padlih v vojnih spopadih, ampak umorjenih, ker so mislili drugače. Mladi se ne učijo, da je komunizem svet uvrstil med enega od treh najbolj krvavih totalitarizmov, in ne izvedo, da Tito ni bil le tisti, ki naj bi se uprl Stalinu, temveč enako krut diktator, ki je že takoj ob koncu vojne napovedal izvensodne poboje, čistke pa je, tako kot Stalin, delal tudi med svojimi. Brez te refleksije ostaja rdeča zvezda v Sloveniji polna simbolike, ki so ji pripisali komunisti ter povojna oblast – lažen simbol upora, sprememb, osvoboditve, svobode.

Ob tako silovitem vstajenju rdeče zvezde ter drugih simbolov komunističnega totalitarizma, ki smo mu priča v zadnjem času, se kar samo ponuja vprašanje, čemu taka bivanjska potreba po poveličevanju tako krvavega simbola. Odgovor je zagotovo večplasten, vendar obenem preprost. Če kontinuiteti vzamemo njeno zgodovino, utemeljeno v zvezdi, ji pravzaprav vzamemo vse, tudi njeno legitimnost. Ob soočenju z resnico pristane skupaj s svojo simbolno navlako na smetišču zgodovine.

Kljub vsemu temu verjamem, da v Slovencih še vedno tli tisti ponos in pogum ter domoljubje, zaradi katerega smo si pred dvajsetimi leti priborili svobodno in demokratično Slovenijo. To Slovenijo smo lahko začutili tudi letos na kulturni praznik, ko so se dopoldne, kot pred dvajsetimi leti, na Kongresnem trgu zbrali vsi, ki jim je mar za našo državo in za naše skupno dobro. Takrat so, z razliko s popoldanskimi vstajniki, ki so prepevali internacionalo in mahali z rdečimi zvezdami, ponosno plapolale slovenske zastave in je odmevala slovenska pesem. Takrat je bilo vsem jasno, kakšno Slovenijo bi lahko imeli, če ji ne bi vladali totalitarni simboli. In za takšno Slovenijo se je, ne glede na vse, vredno boriti.