Zapri
Iskanje

Vstajenjska aleluja za sinodo

Za vas piše:
Simon Potnik
Objava: 14. 04. 2022 / 00:30
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 13.04.2022 / 15:47
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Vstajenjska aleluja za sinodo

Vstajenjska aleluja za sinodo
Simon Potnik. FOTO: Vid Ponikvar
Se moram kar malo uščipniti, se predramiti in spodbuditi. Tako hitro bi tudi to sinodo lahko umestil med poskuse ali že vnaprej obsojene poskuse.

Priznamo ali ne, malo pa smo nerodni. To samo po sebi niti ni greh, lahko je celo simpatično. Če pa to počnemo znova in znova! In če to počnemo odgovorni, potem to niti ni več tako simpatično, še manj pa odgovorno. 

Skratka … Ja, sinoda mi daje upanje. Izhajam iz spomina Cerkve. Saj vendar ni prva sinoda in tudi zadnja ne. Milost je, da smo del te sinode, na tako močan način. Pa spet na način, da se nihče od nas ne more prevzeti.

Sinoda mi daje upanje.

Ko izhajam iz upanja, mi prihaja na misel kratek imperativ iz dela C. S. Lewisa Zgodbe iz Narnije, ko se (končno) zgodi srečanje med ponosnim bojnim konjem, ki vsem na dolgo in široko pripoveduje o mogočnem Aslanu, kralju, sinu Prekomorskega kralja, vladarja vsega. Ob njegovi prisotnosti pa popolnoma obnemi. Takrat mu Aslan ukaže: »Ne drzni se me bati!«

Po papežu tudi današnjega kristjana Gospod vabi iz varnosti in utečenosti, kolikor nas že ni svet s svojo resničnostjo izbezljal iz varnih običajev in zaspane tradicije kvazi vernosti. Papež nas vabi v dialog, vabi nas v pogovor. 

Sinoda je nepopisan list, na katerem si lahko dopisujemo z drugače živečimi, drugače mislečimi in drugače verujočimi. Sinoda je pot, ki nas vodi do njih in njih do nas. 

Morda je spet nevarnost, da se zgolj in samo zaklepetamo. Ob zaključku klepeta pa zaključimo sinodo in gremo spet vsak po svoje.

Sinoda je priložnost.

Prva priložnost sinode se mi zdi zelo realna, naša slabotnost, krhkost (končno). Kakšna milost. Ko imaš na igrišču moči očitno premoč, ne potrebuješ nobenih priložnosti, nobene pomoči in nobenega aduta Svetega Duha. 

Mi pa smo slabotni. Prelepe cerkve so ukradle pogled na edino pravo Cerkev. Zatočišče ubogih, lačnih in ranjenih je počasi postalo muzej za varno deponirane svetnike. 

Zato slutim sinodo kot priložnost, vsaj za nas, ki se čutimo nemočne, ker potrebujemo pomoč in verjamemo, da jo Gospod želi deliti v izobilju.

Potem pa je tu priložnost, ker je krščanstvo izjemna moč, svežina in jasnost v današnjem času. Želim si, da bi sinoda premaknila celo nas, ki »smo vse zapustili in šli za Njim« ...

 Sanjam o posinodalni Cerkvi, v kateri so škofje pričevalci in navduševalci za vero, župniki duhovni in res pastirji občestev, verniki pa močne roke in noge Cerkve, Njegovega skrivnostnega telesa danes. Morda se to še ne bo zgodilo jutri, niti pojutrišnjem. 

Ampak saj veš, tretji dan je bil grob vseeno prazen. Tudi za to sinodo velja vstajenjska aleluja.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (15/2022). 

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh