Anton Bonaventura Jeglič, ljubljanski (knezo)škof med letoma 1898 in 1930, doma iz Begunj na Gorenjskem, je bil izjemno delaven in angažiran človek, ki družbenega dogajanja ni le opazoval, ampak aktivno soustvarjal. Udejstvoval se je pri vseh relevantnih družbenih temah svojega časa, zato je razumljivo, da ga je močno vznemirilo tudi nacionalno vprašanje, ki je bilo ključno v zadnjih letih obstoja habsburške monarhije.

Patriotizem da, a najprej rodoljubje

Jeglič je bil tako kot vsa duhovščina tistega časa vzgojen v zvestobi habsburški cesarski hiši, bil je avstrijski patriot, a ga to ni oviralo, da ne bi zagovarjal pravic narodov, ki so bili spričo naraščajočega nemškega in madžarskega nacionalizma v monarhiji čedalje bolj zatirani. Prepričan je bil, da se lahko omika in vzgoja naroda dvigneta le na podlagi njegovega domačega jezika. Takoj ko je prevzel vodenje ljubljanske škofije, je slovenščino vpeljal kot jezik poslovanja knezoškofijskega ordinariata v Ljubl...