V stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani bo v nedeljo, 8. maja 2011, ob 16. uri vzhodna liturgija, ki jo bo vodil vladika grškokatoliške Križevske eparhije (škofije), msgr. Nikola Kekić. Kot sporočajo s Tiskovnega urada SŠK, bodo liturgijo darovali ob 400. obletnici Križevske eparhije, pri bogoslužju pa bo pel Slovenski ekumenski zbor pod vodstvom Mateja Burgerja.

Križevska eparhija je bila ustanovljena leta 1777 v mestu Križevci na Hrvaškem. V Križevcih se nahaja rezidenca in stolna cerkev grškokatoliških škofov, medtem ko je sedež eparhije od leta 1966 v Zagrebu, kjer se nahajata tudi grškokatoliško semenišče iz druge polovice 17. stoletja ter konkatedralna cerkev sv. Cirila in Metoda. Pod jurisdikcijo Križevske eparhije spadajo grškokatoliški verniki iz Hrvaške, Slovenije ter Bosne in Hercegovine.

Križevska eparhija je razdeljena na tri vikariate. Vsak vikariat vodi sinđel ali škofov vikar, ki je odgovoren za organizacijo duhovniških sestankov in izvajanje cerkvenih predpisov znotraj vikariata. Žumberački vikariat obsega Žumberački in Stolni dekanat (sem spadajo tudi grškokatoliški verniki v Sloveniji), Bosanski vikariat vse župnije v BiH, in Slavonsko-Srijemski vikarijat vse župnije v SV delu Hrvaške.

Grškokatoliško Cerkev na Hrvaškem so organizirali kristjani grško-slovanskega obreda, ki so v 16. in 17. stoletju zapustili svoje domove v Dalmaciji, Bosni in Slavoniji ter se pred Turki umaknili v svobodne kraje hrvaške Vojne krajine. Centri grškokatoliškega cerkvenega življenja so bili: Marča, prvi sedež škofa od leta 1511 po podpisu unije (zveze) z Rimom, Pribić, Žumberak ter nazadnje – Križevci. Na začetku je bila Križevska eparhija v sestavi Ostrogonske, nato pa novoustanovljene Zagrebške metropolije (1852).

Grškokatoliška Cerkev ali Cerkev vzhodnoslovanskega obreda je Cerkev lastnega prava (sui iuris), ki pri bogoslužju uporablja bizantinski obred v grščini, staroslovanski ali narodni jezik. Grškokatoliška Cerkev je v popolni edinosti s katoliško Cerkvijo in priznava papeža za svojega vrhovnega voditelja.

Katoliške Cerkve vzhodnega obreda je oznaka za skupino Katoliških Cerkva, ki sprejemajo katoliški nauk in vrhovno oblast papeža ter so v polnem občestvu s Rimsko Katoliško Cerkvijo, pri bogoslužju pa uporabljajo vzhodni obred. Delijo se na uniatske Cerkve, ki imajo pravoslavno liturgijo, in na orientalne Cerkve, ki uporabljajo bogoslužje starih predkalednoskih in monofizitskih Cerkva. Grškokatoliška Cerkev pozna poročene duhovnike, vendar lahko škof postane samo neporočen duhovnik ali menih. Ta posebnost izhaja iz zgodovinskih okoliščin: grkokatoliki so bolj vezani na vzhod, kjer je od nekdaj običajno, da se duhovniki poročajo ali postanejo menihi – celibaterji. Škofije na vzhodu, ki so se pridružile katoliški Cerkvi, so svoje izročilo na tem področju ohranile. V grškokatoliški Cerkvi je poročena približno dobra polovica duhovnikov.

Na slovenskih tleh so se verniki grškokatoliške Cerkve pojavili v 16. stoletju, vendar niso nikoli oblikovali večje skupnost. Do delnega zedinjenja je prišlo tudi med uskoškimi Srbi (samostan Marča pri Ivanićgradu l. 1611 in Žumberak na Gorjancih). Zanje je bila l. 1777 ustanovljena škofija Križevci na Hrvaškem, kamor spadajo tudi grkokatoličani v Sloveniji.

V Sloveniji sta dve grškokatoliški cerkvi: grškokatoliška Cerkev sv. Cirila in Metoda v Metliki in v Dragi blizu kraja Struge na Dolenjskem. Grškokatoliški župnik v Sloveniji je Mihajlo Hardi. V Metliko so se grkokatoličani priselili iz različnih razlogov z Gorjancev in iz Žumberaka. Na vrhu Gorjancev (Trdinov vrh) so sicer obnovljene razvaline grškokatoliške cerkve sv. Ilije, ob razvalinah rimskokatoliške podružnice sv. Gere. Cerkev je bila zgrajena leta 1903, v 90. letih prejšnjega stoletja pa je bila obnovljena. V Sloveniji živi približno tisoč šeststo grkokatoličanov različnih narodnosti (Ukrajinci, Rusini, Makedonci, Hrvati…), od tega v Beli krajini približno petsto (večinoma potomci Uskokov). V Križevski eparhiji se pri bogoslužju sicer uporablja hrvaški in starocerkveni slovanski jezik.

Grškokatoliška Cerkev opravlja bogoslužje v vzhodnem oz. bizantinskem obredu sv. Janeza Zlatoustega, ki je živel v 4. stoletju. Vzhodne krščanske Cerkve sicer poznajo dve liturgiji: aleksandrijsko in antiohijsko. Liturgija sv. Janeza Zlatoustega izhaja iz antiohijske veje. Bogoslužje v tem obredu so opravljali že v 4. stoletju.

Poznamo dve različici bizantinskega obreda: liturgijo sv. Janeza Zlatoustega in sv. Bazilija Velikega, ki predstavljata središče vzhodnega bogoslužja. Slovansko-bizantinski obred sv. Janeza Zlatoustega je razdeljen na tri dele, in sicer: pripravo darov – proskomidijo, besedno in evharistično bogoslužje. Besedno in evharistično bogoslužje vsebuje veliko prošenj ali jektenij, ki jih pojeta diakon ali duhovnik in zbor.

Prisotnost ikon (živih slik), značilno petje, uporaba kadila in sveč ter vsebinsko pomenljiva liturgična dejanja duhovnika in vernikov tvorijo bogato simboliko, ki nagovarja vse človekove čute. Tako lahko verniki celostno doživljajo skrivnost vere, ki se razodeva pred njihovimi očmi.

Dodatne informacije so na voljo na spletni strani: http://krizevci.hbk.hr/index.html.