Foto: p. Ivan Rampre/RV

Prvi dan v letu 2017, na praznik Marije, svete Božje Matere, in svetovni dan miru so na Brezjah praznovali 17. obletnico razglasitve bazilike Marije Pomagaj za slovensko Marijino narodno svetišče. Mašo je daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore.

V uvodu v mašo je romarje pozdravil dr. p. Robert Bahčič. Zaželel jim je, da bi bila sveta daritev blagoslov za leto, ki smo ga začeli, za vsakega posebej in za njihove družine. Nadškofu pa se je zahvalil za darovano mašo.

Nadškof Zore se je v pridigi navezal na papeževo poslanico miru z naslovom Nenasilje: stil politike za mir in na Marijin praznik. »Prav je, da se na sam začetek tega novega leta, tega Božjega daru za vsakega izmed nas, zberemo tukaj na Brezjah pri Mariji Pomagaj, da bi ob njeni roki, pod njenim vodstvom, in z njenim varstvom vstopili v to leto in skušali z Božjo pomočjo po njeni priprošnji izpolniti vsak na svojem mestu Božjo voljo.«

Dejal je, da nas prvi Marijin praznik v letu vabi, da poglobimo vero v Jezusa Kristusa. Težko ga vidimo hkrati kot pravega Boga in človeka. Kot Boga ga ne znamo prav umestiti v svoje zemeljsko življenje, saj mislimo, da je bilo njemu kot Božjemu sinu prizaneseno. Drugi ga imajo samo za človeka. Praznik Marije, svete Božje Matere pa nam govori, da je Jezus pravi Bog in pravi človek. Tako ga je videla tudi Marija. Ona nam lahko pomaga, da bomo do Jezusa vzpostavili pravi odnos in ob njenem zgledu znali prav govoriti besede ljubezni, spoštovanja in blagoslova. »Vsako srečanje bi moralo biti blagoslov za tistega, ki nas sreča.« Pomembno je polagati Božje ime na čisto vsakega človeka. Marija nas bo vedno učila tega, tudi ona ni vsega razumela, a je vseeno blagoslavljala. »Če bomo na ta način ob
Marijini roki, ob njenem zgledu, po njeni priprošnji hodili skozi dneve tega leta, bomo, tako verjamem, izpolnjevali tudi tisto veliko poslanstvo, ki nam ga nalaga papež Frančišek na svetovni dan.

Kaj lahko posameznik naredi za mir, se je vprašal Zore. Za držo nenasilja se učimo v družini, meni papež. Nasilje se najprej začne v srcu človeka, od tam prihajajo grehi, ki uničujejo in ponižujejo človeka. »Če nam bo uspelo v naših družinah živeti to nenasilje – se pravi veselo sprejemanje drug drugega, sprejemanje in veselje, da smo med seboj različni, zavedanje, da nas prav ta različnost na koncu koncev edina bogati, ker nas izziva, da iz te različnosti gradimo nekaj novega, nekaj božjega, – potem bomo v tem letu v resnici delavci za mir, ne samo govorci o miru, ne samo molivci za mir, ampak bomo delavci za mir za vrati svojih domov. Če bo ta drža prešla globoko v nas, potem ne boš mogel doma biti graditelj miru, tvorec miru, povsod drugod boš pa tako ali drugače nasilen. Ne, ljudje namreč vemo, da moramo živeti scela.« Tudi v odnosu do sodelavcev se moramo naučiti nenasilja. Nasilju moramo odgovarjati z dobroto. Zore je pridigo sklenil z besedami: »Polagajmo drug na drugega svoje ime.«