»Svojo življenjsko zgodbo želim pripovedovati zato, ker danes ljudje govorijo, da Bog ne obstaja. Govorijo, da se čudeži ne dogajajo, da so le slučaj. O tem, ali je vse, kar se je meni zgodilo v življenju, čudež ali slučaj, presodite sami,« je polno žalsko cerkev nagovoril Goran Ćurković. Prihaja iz Splita, iz verne družine, sam pa je vero in Cerkev že kot otrok zavrnil. Njegova mati je depresijo zdravila z alkoholom, oče pa je kot mornar večino časa preživel na ladji. Njegovi idoli so tako postali filmski igralci – ti so imeli denar, avte in ženske, kadili so in pili. V želji po tem, da bi postal nekdo, se je že z desetimi leti podal v svet alkohola in cigaret. Pri enajstih je bil zaradi kraje prvič zaprt.

Napovedali so mu največ leto življenja

Ko je bil star trinajst let, mu je mama umrla, oče pa se je kmalu spet poročil. V sovraštvu in bolečini si je od prijatelja sposodil pištolo in se skušal ubiti. Ko se je v bolnišnici prebudil, so mu povedali, da zaradi metka v glavi ne bo več dolgo živel. Padel je v depresijo, alkoholu pa so se kmalu pridružile še droge. V enem od obiskov bolnišnice so mu postavili diagnozo epilepsije.

Svojo življenjsko zgodbo želim pripovedovati zato, ker danes ljudje govorijo, da Bog ne obstaja. Govorijo, da se čudeži ne dogajajo, da so le slučaj. O tem, ali je vse, kar se je meni zgodilo v življenju, čudež ali slučaj, presodite sami.

Poskusov pomoči ni sprejel

»Bil sem agresiven in vso krivdo sem valil na očetovo novo ženo,« se spominja Ćurković. Potreboval je vse več denarja, začel je krasti in vlamljati. Oče se je želel pogovoriti z njim, ampak za to je bilo prepozno: »Povedal sem mu, da sem na to čakal dvajset let.« Da bi mu pomagali, so ga zaprli, vendar je v zaporu padel še globlje v svet drog in kraje. Poskusili so s psihiatrijo in z iskanjem delovnega mesta, kjer ni zdržal prav dolgo. V eni izmed kriz je očeta zabodel v trebuh. Oče je rano preživel, vendar ga je takrat dokončno postavil pred vrata. »Oče mi je rekel, da sem med družino in ulico izbral ulico. Ko se bom odločil, da spremenim življenje, pa naj se vrnem in mi bodo pomagali. Jaz pa sem mu pljunil na vrata.«

Pričevanju je prisluhnila polna cerkev. FOTO: Ana Stražišar

Devet let na ulici

Devet let je živel kot klošar, imel je polno telo odprtih ran, strahove je miril tako, da se je rezal in si z injekcijami puščal kri. Večkrat je bil v bolnišnici in v zaporu, vendar nobena spodbuda, da v življenju kaj spremeni, ni zdržala. »Ljudje so me na ulici videli in pljuvali name, se drli, me tepli. Meni je bilo vseeno, čakal sem na smrt.« Ponovno je poskusil narediti samomor.

Za pomoč je prosil Marijo

V nekem trenutku se je začel spraševati o svojem življenju in v prsih je čutil močno bolečino. Ugotovil je, da je za napake kriv sam: »Celo življenje sem krivil druge, da sem lahko upravičil svoje življenje.« Začel je jokati in moliti. Marijo je prosil: »Moja gospa, prosim te, vzemi me k sebi ali pa mi daj roko, da spremenim to svoje bedno življenje. Naredi z mano, kar hočeš, jaz ne morem več.« Čez nekaj dni je v parku srečal mamo nekega drugega bivšega narkomana, ki si je želela še komu pomagati. Poslala ga je v Medžugorje, kjer je bil takoj sprejet v skupnost Cenacolo.

Ko danes gledam nazaj, vidim, da se je vse to moralo zgoditi, da sta se vera in molitev vrnili v mojo družino. Vsak od nas ima svoj križev pot, da nam Bog pokaže, da se moramo vrniti nazaj k njemu. Brez Boga ni ničesar.

Družina je vedno molila zanj

Tam so se stvari počasi začele spreminjati na bolje. Deset let ni imel stika s svojo družino, med molitvijo pa se je njegova vest začela prebujati in hotel se je spraviti z njimi. Vsako noč je začel moliti zanje in nekega dne, ko so skupnost obiskali hrvaški romarji, je bil med njimi tudi Goranov oče. »To je bil najtežji trenutek v mojem življenju,« se je spominjal Goran. »Ostal sem s sklonjeno glavo, poln sramu in krivde. Zagledal me je, prišel k meni, me objel in začel jokati. Oba sva jokala ves dan.« Prosil ga je, naj molijo za njegovo spreobrnenje in izvedel, da sta oče in njegova žena vsak mesec vsa ta leta darovala mašo zanj. »Ko danes gledam nazaj, vidim, da se je vse to moralo zgoditi, da sta se vera in molitev vrnili v mojo družino. Vsak od nas ima svoj križev pot, da nam Bog pokaže, da se moramo vrniti nazaj k njemu. Brez Boga ni ničesar.«

Z ženo Katarino imata pet otrok

Po štirih letih je želel zapustiti komuno in s pomočjo tamkajšnjega redovnika je dobil delo kot čistilec toalet pred Marijinim svetiščem. To delo mu je bilo všeč, saj je hotel živeti pošteno. Tam je tudi prvič opazil dekle, za katero je takoj začutil, da bo postala njegova žena. V službi je napredoval, postal je pometač ulic, s tem pa je dobil priložnost, da se s Katarino spoznata. Devet mesecev sta se spoznavala, preden sta naredila korak naprej, saj se je ona bala njegove preteklosti. Po petnajst mesecih skupne hoje sta se odločila za poroko in se leta 2000 poročila. Danes imata pet otrok.

Ne glede na to, kako težko vam bo v življenju, si ne dovolite, da izgubite upanje.

Živijo tako, kot želita Bog in Marija

»Ne glede na to, kako težko vam bo v življenju, si ne dovolite, da izgubite upanje,« je pričevanje zaključil Goran Ćurković. »Brez molitve ni upanja.« Njegova žena Katarina pa je dodala: »Danes živimo tako, kot želita Bog in Marija. Pričujemo, da lahko živimo le z Njim in On želi, da drugim prinašamo upanje. Pomembno je, kako živimo, saj s tem dajemo zgled otrokom ter pričujemo s svojim življenjem. Sveta Marija pravi, da se moramo spreobračati vsak dan, vsak dan delati na sebi. Včasih ni lahko, ampak če postavljamo Boga na prvo mesto, bo šlo.«