S prvo samostojno fotografsko razstavo se predstavlja v Kleklovi knjigarni v Murski Soboti

Aprila se je – po dvanajstih letih novinarskega dela na Družini – upokojil in sodelavci smo že mislili, da se bomo po nasvete o najnovejših fotoaparatih in po ajdovo moko iz njegovega mlina morali voziti na Svibno. A je v zadnjih sedmih mesecih več »na novinarskem terenu« kot kdaj koli prej: poleg tega, da še vedno poroča z raznih dogodkov za Družino, pomaga tudi kolegom na Radiu Vatikan. Tako je bil v »fotoreporterski vlogi«, kot sam imenuje svoje delo, tudi na avgustovskem slavju 100. obletnice priključitve Prekmurja matični domovini. Od zgodnjega jutra do poznega popoldneva je v svoj fotoaparat ujel čez tisoč utrinkov, na uredništvu smo izbrali najlepše in najzgovornejše, jih povečali in razstavili v Kleklovi knjigarni v Murski Soboti. »To je delo za zgodovino! Jožetovi posnetki so zanimivi že danes, še bolj pa bodo dragocen arhivski vir za prihodnje rodove,« je dejal škof Peter Štumpf, ki je odprl razstavo.


Kaljenje v Družbi Jezusovi, fizioterapevt v bolnišnici

Da bi rad postal novinar, je Jože Potrpin sanjal že kot najstnik in ko je iz Zagrada pod Kumom odšel v gimnazijo v Maribor, mu je oče »za popotnico« kupil prvi fotoaparat in kitaro. A pot do prvih objav v medijih je bila precej dolga in ovinkasta. V času gimnazijskega šolanja je bival v na novo odprtem jezuitskem malem semenišču in kar logično je bilo, da pot nadalju­je v noviciatu, ki je bil takrat v Dravljah. Po dveh letih »jezuitske­ga uvajanja« je bil poklican na služenje vojaškega roka in proti koncu je omahoval, ali naj nadaljuje študij teologije ali se vpiše na študij matematike. »Odločil sem se za teologijo, skupaj s sholastiko­ma p. Francem Kejžarjem in p. Markom Rupnikom. Bil sem prvi 'jezuit', ki ga je Marko srečal, ko je prišel v Dravlje, ravno sem pometal hodnik,« se spominja Jože in z nasmeškom pristavi: »Ko smo hodili peš na fakulteto, pa sva oba prepevala svoji pesmi. Že takrat se je videlo, kdo ima poklic in kdo ne.« Po treh letih študija na Teološki fakulteti v Ljubljani in na Gregoriani v Rimu je študij opustil in pri jezuitih opravljal najrazličnejša dela, med drugim je med počitnicami odhajal pomagat v mednarodno jezuitsko ambulanto v Rimu in splošno bolnišnico v italijansko Gorico. »Postalo mi je jasno – in do danes nisem nikoli podvomil v pravilnost izbire –, da je moja pot drugje,« pravi Jože, ki je zatem končal ob delu še srednjo šolo za medicinskega tehnika in fiziotera­pijo. Pet let je delal kot bolničar negovalec v domu starejših v Šiški, zatem je bil osem let fizioterapevt v Splošni bolnišnici Ptuj.


Poročevalec, novinar, fotograf

Ko so vsakodnevne dolge vožnje na Ptuj postale prenaporne, poleg redne službe sta namreč s sestro Danico še v celoti obdelovala kmetijo, »predvsem pa zaradi nevzdržnih razmer v bolnišnici«, je službo pustil. Že prej je dolga leta pošiljal članke s fotografijami za rubriko Iz naših župnij, po pol leta »brezposelnosti« pa je osebno prišel na uredništvo Družine in se z urednikom Francijem Petričem dogovoril za delo po avtorski pogodbi; poleg poročil z dogodkov, fotoreportaž iz župnij je bil nekaj let tudi urednik rubrike Duhovnost in revije Jaslice. »Glavnina mojega dela je bilo pisanje in fotografiranje. Na terenu sem moral ujeti najboljši trenutek, ki bi ponazoril celoten dogodek. Vsekakor je treba poznati stare in trajne osnove fotografiranja, vendar poročevalec ne sme biti ujet v pravila in svoje misli in načrte; pogosto je najboljša tista fotografija, ki se posreči nenadejano, nenačrtovano, nedomišljeno, predvsem, ko so osebe na njih pristne, nenarejene,« razmišlja Jože Potrpin. In ko je nekajkrat na teden prihajal na uredništvo, nas je seznanjal z novostmi v svetu fotoaparatov, predvsem moški del uredništva se je zbiral okrog njegove fotografske torbe, v kateri je bilo vedno kaj novega, ženski del pa je zalagal z dobrotami iz svibenskega mlina.


»Mlinarjev sin«

Jože je namreč »mlinarjev sin«, pravzaprav mlinaričin sin. Njegova mama je kar 60 let skrbe­la za mlin, ki ga je njegov ded postavil leta 1920 v dolini potoka Sopota. »Mlin poje pesem voda, ki je veliko bogastvo in moč, moke in kruha, naše osnovne zemeljske in nebeške hrane. Ni pa mlin samo 'pesem', je tudi težaško delo, ki se ga navadno ne vidi in ne plača, in delo s strankami, tudi takšnimi, ki pridejo s prepričanjem, da vsi mlinarji goljufamo,« razmišlja Jože, ki je o svojem in drugih mlinih v dolini Sopote in Šklendrovca, »nekoč so dajali tako hrano mnogim zasav­skim in dolenjskim družinam, z mlinskimi kolesi in jezovi pa svojevrsten pečat krajini,« napisal knjigo Pesem mlinov. Da je zaljubljen v domače kraje in hkrati še mojster besede, pa dokazujejo še tri knjige, pod katerimi se je podpisal kot avtor: kronika in pričevanja o domači župniji Svibno Skriti zaklad, Znamenja v župniji Svibno in zbornik o Kumu Srce slovenske zemlje.


Če si enkrat jezuit …

Ko je odhajal od jezuitov, mu je starejši pater dejal, da če se je tako odločil, je prav, vendar da je prejel kapital, s katerim se lahko zveliča. »Povedal je po starem, ampak močno drži,« pravi Jože: »Ignacijeva duhovnost je korenita in stalno budna. Predvsem pa stvarna. Če si enkrat jezuit, nekaj značilnega ostane. Ko sva šla nedavno s p. Ivanom Rampretom na Sv. Višarje, so romarji mene spraševali, ali sem duhovnik, ne njega. Tudi kot bolničar in fizioterapevt, oblečen v belo, sem bil za koga župnik, pa poštar in še kaj. In tudi redovniške zaobljube nekje ostajajo, čeprav prave razveljavljene: vedno z malo denarja, pokoren vsakemu, če se da, in samski, kar je v nekaterih poklicih najbolje.«


Franci Petrič
Kmalu potem, ko smo začeli organizirati mrežo krajevnih dopisnikov pri Družini, je pritegnilo mojo pozornost ime Jožeta Potrpina. Vedno je znal dobro ubesediti dogodek. Vedel je, da piše za bralce Družine, ki imajo posebne zahteve in pričakovanja. Ko sem ga povabil, da postane član uredništva, je dokazal veliko ustvarjalnost. Hvaležen sem mu, ker se je vedno držal dogovorjenega roka za oddajo prispevkov, dosledno pa je upošteval tudi uredniška navodila. Jože se ne odlikuje le kot dober fotograf, ampak tudi kot pisec z bogatim besednim zakladom. Pa še nekaj: čeprav se rad pohvali z jezuitsko vzgojo, ima nekaj, kar je zajel nekje drugje: ponižnost. Ta človeška krepost je pri njem pristna in tudi zato ga zelo cenim.


Razstava je na ogled do 24. novembra.