Njuni poti sta se križali na poroki, ko se je Benjaminova sestra poročila s Sarinim bratrancem. Med njima se je hitro zaiskrilo, kmalu sta ugotovila, da delita podoben pogled na svet in vrednote. Letos maja sta praznovala deseto obletnico poroke, v tem času pa se jima je rodilo pet otrok.

Kako se spominjata priprave na porod in rojstva prvorojenke?

BENJAMIN: Maja sva se poročila, julija leto kasneje je na svet prijokala Vesna. Bil sem zraven in pri Sari prvič videl, kako ženska doživlja porod. Bilo je veliko težkih stvari, okoli naju veliko aparatur in se nisem povsem znašel.

SARA: Spomnim se, da je Benjamin rekel: 'Kakšen čudež je to!'

BENJAMIN: Zelo je bila majhna glede na mojo roko. Veliko mi je pomenilo, ko sem se je dotaknil s kožo na kožo, da sem jo čutil ob sebi. To so bili prvi trenutki, na obiskih v porodnišnici sem jo rad vzel k sebi in jo imel v naročju.

SARA: Benjamin je bil pri vseh porodih zraven in sploh si ne predstavljam, da bi bilo drugače. Bil mi je v veliko podporo in v vsem na razpolago.

BENJAMIN: V službi sem moral biti kar odločen, da sem bil potem dva tedna doma, na očetovskem dopustu. Pa tudi naravno mi je bilo, da sem bil kot oče zraven.

SARA: Po porodu, ko sem bila tudi čustveno nestabilna, je bilo zelo dragoceno, da je bil Benjamin ves čas ob meni – kot steber, na katerega sem se lahko oprla, ko je imel bolj realen pogled na situacijo. Če sem jaz jokala, Benjamin ni. In mi je pokazal, da ni tako hudo.

 Letos je bil pri Bizantovih že ves november v znamenju božiča. FOTO: Tatjana Splichal

V pripravi na porod petega otroka sta se pripravljala tudi s skupnimi duhovnimi vajami. Kaj vaju je pripeljalo do te odločitve?

SARA: Videla sva, da sva se na Vesnin porod malo premalo pripravljala, zato sva se na Jurijev porod pripravljala z dulo, podobno za Ivano, pri Jerci pa sva videla, da je ne potrebujeva več. Opazila sem, da me je poroda strah. Morda tudi zaradi težjega poroda pri Jerci, ker imam v glavi bolečino, ki toliko časa traja. Vedela pa sem, da je najbolj pomembno, da zaupam Bogu, da bo z menoj, in prepoznala sem, da je dobro, da greva skupaj na duhovne vaje, kar je tudi pripomoglo k bolj umirjenemu porodu.

BENJAMIN: Veliko mi je pomenilo, da sva se ustavila. Služba je kar naporna, in ko sem šel na duhovne vaje, sem se lahko ustavil.

 Jurij je skupaj s sestrami Vesno, Ivano in Jerco ponosen na najmlajšo Meto. FOTO: Tatjana Splichal 

Kaj se vama zdi pomembno pri vzgoji otrok?

BENJAMIN: Naprej sva se morala uskladiti, kako bova vzgajala, in sva se pri Vesni še lovila. Najbolj pomembno se mi je zdelo, da sem umirjen, ko je začela govoriti, in si vzamem čas zanjo. To je pri petih otrocih težje. Zelo pomembno se mi zdi, da se za vse, kar bodo otroci delali v življenju, odločijo in vedo, kako živiva vero. Odnos do doma in domovine pa lahko predava samo z vzorom.

SARA: Vidim, da nama velikokrat ne gre in koliko stvari narediva narobe – morda sem preveč brala, kako naj bi delala, pa je verjetno bolj prav, da naredim, kot prepoznam, da je dobro. Z Benjaminom bi otrokom rada predala zgled vere, da bi imeli oseben odnos z Bogom v življenju in odgovornost do vsega, kar počnejo.

V družini s petimi majhnimi otroki je vedno pestro. FOTO: Tatjana Splichal

Kako pa otrokom predajata vero?

SARA: Najbolje je, da imam vsak dan odnos z Jezusom. Začnem zjutraj z molitvijo, in če se dan tako začne, je ves dan lažji in lepši, pa tudi čez dan ostajam v dialogu z njim: 'Kako bova pa to izpeljala? Naj bo tebi v slavo …'

BENJAMIN: Vsak dan si želim že zjutraj prebrati dnevno Božjo besedo, da mi potem odmeva cel dan. Velikokrat pa minejo tudi dnevi, ko mi ne uspe. Zdi se mi dobro, da grem enkrat med tednom k maši, redno k spovedi.Je kdaj težko biti starš?

SARA: Meni je težko, ko otroku nekaj rečem in me ne uboga ali dela celo nasprotno. Potem se z njim malo pogovorim, mu razložim … Velikokrat kričiva, se skregamo in ne vem, kaj narediti.

BENJAMIN: Ko je otrok bolan ali ko je majhen, je treba ponoči večkrat vstati in si zjutraj utrujen. Čez dan se z otrokom, ki me ne uboga, toliko časa ukvarjam, da me uboga. Pa tudi odločno povem, da bodo posledice, če tega ne bo naredil.

Sara in Benjamin sta hvaležna predvsem za zdravje vseh. FOTO: Tatjana Splichal

Ali vama uspe ob toliko otrocih najti čas tudi zase, za vaju?

BENJAMIN: Uvedla sva zmenke enkrat na mesec, a zadnji dve leti ne prideva do tega. Velikokrat si vzameva čas za film. Želim si, da bi bilo tega časa več in bi šla kam ven. Si pa vzameva kdaj čas tudi za bazen.

SARA: Imava srečo, da nama priskočijo na pomoč teta in oboji stari starši, ki so navajeni na veliko otrok, pa tudi sestre in bratje. Včasih pa tudi midva drugim pomagava.

Celoten intervju je bil objavljan v božični številki priloge Naša družina (51-52/2024).