Zapri
Iskanje

Za novo dialoško pismenost

Za vas piše:
Bogomir Štefanič
Objava: 10. 11. 2021 / 07:55
Čas branja: 17 minut
Nazadnje Posodobljeno: 10.11.2021 / 08:16
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Za novo dialoško pismenost

Za novo dialoško pismenost
Matej Cepin FOTO: Bogomir Štefanič
Med 11. in 20. novembrom se spleta 13. izvedba socialnega tedna, dogodkovne mreže, ki jo od leta 2009 spodbuja in usklajuje Socialna akademija. Kaj bo tokrat središčna tematika? Kot je že običaj, jo razkriva njegova poslanica, ki letos nosi naslov »Onkraj našega sveta«.

Kaj pomeni živeti/sobivati z drugačnostjo, posebej kot kristjani, kako v družbi graditi slogo, mir, dialog? To je le eno izmed izhodiščnih vprašanj, ki so v sedanjih zaostrenih družbenih razmerah, zaznamovanih s stopnjujočo se polarizacijo in radikalizacijo, še kako aktualna. Tudi o tem se ob začetku socialnega tedna 2021 pogovarjamo z direktorjem Socialne akademije Matejem Cepinom.

Socialni teden 2021 nosi krovni naslov »Onkraj našega sveta«. A predno greva tja, torej onkraj, ostaniva za hip tostran našega sveta, v konkretnih družbenih okoliščinah, ki jih vsakdo seveda vidi malce po svoje. Kako sami vidite slovenski tukaj in zdaj, v katerega vstopa letošnji socialni teden?

Vprašanje mi res daje misliti … Po eni strani vidim Slovenijo kot del širšega okolja, kjer se vse okoliške države soočamo z novimi problemi, ki jih doslej še ni bilo. Najbolj vidno znamenje tega je seveda covid. Ampak zelo pomemben se mi zdi tudi trend, da se na novo razporejajo razmerja moči, in sicer predvsem s tem, da lahko veliko več ljudi kot še nedavno javno spregovori, kar za sabo potegne dejstvo, da imamo v javnem prostoru veliko več različnih mnenj. Ob tem pa se hkrati srečujemo z razgradnjo nosilcev identitet – se pravi razgradnjo filtrov in sistemov, skozi katere so nekoč šle informacije, pa je potem o njih nekaj rekla univerza, pa akademija …

… pa so o njih veliko rekli mediji …

Seveda, toda t. i. klasični, tradicionalni mediji. A tudi te je ujel proces razgradnje. Nekdanje in sedanje stanje zato lahko primerjamo z glino in prahom: glina je držala skupaj, prah pa nima vode in je v njem vsako zrnce zase.

Nismo sposobni ločiti med seboj tematik, o katerih bi se lahko kaj dogovorili, od tistih, pri katerih še ne moremo priti skupaj.

Slovenija je torej del širšega okolja, ki se srečuje z novimi problemi, najbolj kričeč je pandemija, toda v ozadju so trajnejše spremembe družbenih struktur in še kako smiselno je, da se o njih sprašujemo, se jih lotevamo, jih glodamo … Tudi vaša založba je na to temo v zadnjem času izdala precej dobrih knjig, recimo Dreherjevo Ne živite od laži!. In prav to, premislek o teh splošnejših dogajanjih, je naša naloga. Po drugi strani pa je seveda res, da ima Slovenija tudi svoje posebnosti. Morda največja je ta, da kot družba nismo spravljeni, da vedno znova na dan vlečemo neke zamere, da nismo sposobni ločiti različnih tem, ampak se negativna čustva prenašajo in prelivajo s teme na temo, čeprav med seboj nimajo tako rekoč ničesar skupnega. Nismo torej sposobni ločiti med seboj tematik, o katerih bi se lahko kaj dogovorili, od tistih, pri katerih pač še ne moremo priti skupaj.

Kako je v teh okoliščinah dozorela vsebinska zasnova letošnjega socialnega tedna, ki jo ponazarja naslov njegove poslanice »Onkraj našega sveta«?

Na Socialni akademiji smo bili navdušeni nad okrožnico papeža Frančiška Vsi smo bratje. Organizirali smo prvi in nato zaradi velikega zanimanja še drugi bralni klub o njej, in sicer še preden je izšel slovenski prevod. Klubu – zaradi epidemijskih razmer je bil od novembra do aprila v lanskem šolskem letu seveda organiziran »na daljavo« – so se pridružili res raznoliki ljudje: iz matične Slovenije, zamejstva in zdomstva; ljudje zelo različnih socialnih statusov od preprostih upokojencev in delavcev do političnih in cerkvenih osebnosti. Videli smo, kako ta okrožnice »paše« na splošne družbene razmere in še posebej na razmere v Sloveniji. Okrožnico namreč prežema dialog, v njej pa je definiran zelo globoko, ne samo kot pogovor, komunikacija, ampak kot iti onkraj, iti na obrobje, graditi skupnost, tudi kot odpovedati se čemu lastnemu zato, da bo na dolgi rok vsem bolje. V resnici nas je okrožnica, čim bolj smo se poglabljali vanjo, tako prevzela, da je bila izbira tematike za socialni teden 2021 tako rekoč samoumevna.

Usklajevalci socialnega tedna bi si torej želeli, da ti poudarki – dialoškost, hoja na obrobje, povezovanje, iskanje edinosti tam, kjer jo je mogoče doseči, skratka pogled »onkraj našega sveta« – vstopili v slovenski javni prostor?

Postavili ste da-ne vprašanje, zato lahko nanj odgovorim le z eno besedo: da! (nasmeh)

Kje pa vidite poti za uresničitev te ambicije? Ko sva skušala kratko »diagnosticirati« slovenski tukaj in zdaj, sva ugotavljala, da sedanje slovenske razmere tako rekoč blokirajo dialoške poti. 

Morda pa problem sploh ni tako globok, kot se zdi na prvi pogled in ga slika vaše vprašanje. Morda pa je glavni del problema predvsem v tem, da samo nimamo veščin, kako živeti v spremenjenem svetu. Veščine so za razliko od značajev tiste, kjer lažje pridemo do sprememb, kjer se veliko prej česa novega naučimo. Kakšne veščine imam v mislih? Da bi znali razumeti nova pravila igre v javnem življenju, zlasti v javni komunikaciji, in jih pri svojem ravnanju upoštevati. Druga stvar: zdi se mi, da nam v družbi manjka modrecev, mentorjev. Institucionalne avtoritete so padle, vzpostavljajo se nekatere individualne avtoritete, a jih kot družba ne prepoznamo in pripoznamo – ne damo jim primerne vloge. Dejansko pa smo sredi procesa, ko je vedno večja teža na posamezniku. Seveda ta proces ni od včeraj. Dobro smo ga zaznali tudi v Cerkvi, na primer ko smo pripravljali pastoralni načrt Pridite in poglejte. V njem je bil glavni premik od institucionalne k osebni veri; jasno smo se zavedali, da institucija kot taka v spremenjenih družbenih razmerah ne bo več mogla »zagotavljati« vere, temveč bo morala biti pastorala usmerjena v krepitev osebne vere. To pa pomeni prenos veliko večje odgovornosti na posameznika.

Zdi se mi, da nam v družbi manjka modrecev, mentorjev.

Če si dovolim preskok na neko čisto drugo področje: podobno namreč ugotavlja tudi marketing – televizijske reklame za nekaj deset tisoč evrov ne delujejo več, bistveno bolje deluje microtargeting, torej osebni nagovor potrošnika. To je tudi smer delovanja družbenih omrežij: premik od množičnih medijev h komunikaciji, ki je usmerjena k posamezniku, kjer imamo individualizirane profile in algoritme, kaj bo nekdo na družbenih omrežjih videl in česa ne.

Na vseh ravneh se torej kaže trend od skupnega, institucionalnega, k osebnemu, posamičnemu. Podobno se dogaja tudi z dialogom. Dialoga ne moremo več v tako veliki meri kot nekoč pričakovati od institucij, ampak mora vsak od nas pridobiti dialoške veščine in naravnanosti – novo dialoško pismenost.

To zahteva se kaže na vseh ravneh. Na primer: sem član moške bratovščine, v kateri nas je šest očetov, duhovnik in bogoslovec. Ta »mikroskupnost« je prostor dialoga, ki omogoča, da se določene stvari, za katere se zavzemamo, premikajo, spreminjajo. To je dialog, ki teče od spodaj navzgor. Vem, da ena takšna skupnost in pogovor v njej še ne reši sveta. Ampak nekje se začne. Na isti način moram jaz kot vodja Socialne akademije graditi odnos z vodjem neke druge nevladne organizacije; na isti način morata graditi odnos od spodaj navzgor dva ministra, dva predsednika vlad, voditelja pozicije in opozicije …

Omenjali ste pomembno vlogo družbenih omrežij v procesu komunikacijske individualizacije. Toda poslanica socialnega tedna se kritično ozre prav na vlogo informacijske tehnologije, ki zlasti preko družbenih omrežij omogoča vedno bolj grobo izražanje vedno bolj napadalnih stališč, pa tudi zapiranje v vedno bolj »neprepustne« mehurčke istomislečih. Ali bi torej morali zavestno izstopiti iz tega virtualnega sveta, da bi realni svet naredili manj konflikten?

Sam nisem prepričan, da imajo družbena omrežja tako zelo pomembno vlogo, kot jim jo včasih pripisujemo. So pomemben dejavnik, ki je pogosto res razdiralen, a lahko prinesejo tudi veliko dobrega. Želel sem le opozoriti, da so družbena omrežja dejstvo, ki ga je treba upoštevati. In tu sva znova pri vprašanju veščin: pri uporabi teh omrežij se je treba zavedati, da so algoritmi, ki ti servirajo objave, pristranski; da večina objav predstavlja le uspehe, ne pa padcev, da torej ne odražajo realnega življenja, ipd.

Znati moramo razumeti tehnične inovacije. Inženirji pogosto s tehnološkega vidika razvijejo neko stvar in ne predvidijo vseh njenih družbenih posledic. Poglejva le motor z notranjim izgorevanjem – po 150 letih vidimo, kakšne so posledice te inovacije za planet. Izumitelji motorja tega seveda niso mogli predvidevati. Dr. Jože Ramovš to dobro opredeli, ko pravi: vsaki tehnološki inovaciji mora biti pridružena tudi družbena inovacija – da znamo neko tehnološko inovacijo vključiti v družbo. Ne gre torej toliko za vprašanje, ali se nečemu vnaprej in v celoti odpovedati, temveč gre za vprašanje pravilne uporabe. Družbena omrežja potrebujejo »navodila za uporabo«.

Pri Socialni akademiji se veliko ukvarjate predvsem z mladimi, ki so najpogostejši uporabniki družbenih omrežij. Ali imate kakšne ideje, kaj narediti, da jih starejše generacije ne bi potegnile v lastne spirale polarizacije, v katerih se mladi pogosto celo bolj radikalizirajo od starih?

To se zdi nerešljiv problem, a kakšno idejo vendarle imamo. V tujini smo spoznali prakso, ki bi si jo želeli implementirati tudi v Sloveniji. Imenuje se My Country Talks. Zanimivo je, da je pobudnik nek nemški časopis, torej »množični medij« starega kova. Slogan pobude je Meeting political opponents 1 : 1, torej srečevanje političnih nasprotnikov ena na ena. Mi želimo to kot inovacijo prenesti v svet mladih.

Kako naj bi izgledalo to srečevanje?

Posameznik se prijavi za tako srečanje, pred tem izpolni kratek da-ne vprašalnik, v katerem so npr. vprašanja, kot so, ali je za to, da EU sprejme še več migrantov ali je proti temu. Po svoje gre za zelo »banalna« vprašanja, ki ponujajo zelo polarizirane odgovore. Ko nekdo to izpolni, mu sistem poišče osebo, ki je glede odgovorov na ista vprašanj čim bolj nasprotna, in ga poveže z njo na zmenek. Tak zmenek se potem organizira bodisi na daljavo ali v živo. Naša inovacija je, da bi pred samim zmenkom mlade, ki vstopijo v ta projekt, usposobili za dialog, jih naučili pravil, ki morajo v dialogu dosledno veljati. Po zmenku udeleženca sporočita svoj odziv. To je z več vidikov lepo: fotografije ljudi, ki imajo sicer nasprotna stališča, a so se dobro razumeli in pogovarjali, je lepo videti, to zbuja upanje; posamezniki gredo iz cone udobja in se pogovarjajo, kar odpira možnost, da bodo to storili še večkrat; ob takih zmenkih se lahko zapišejo kakšna skupna stališča in se to lahko uporabi za iskanje skupne poti tudi v drugih okoliščinah …

Morda še nekaj glede mladih. V vprašanju ste opozorili na to, da se mladi glede na starejše pogosto dodatno polarizirajo oziroma celo radikalizirajo. Sam pa tu vidim še drugo nevarnost: apatičnost do družbenih tem. Dve desetletji smo se ukvarjali s tem, da je prav apatija glavni problem mladih, da nimajo mnenja o družbenih temah; zdaj, kot ga imajo, pa nam spet ni v redu. Mislim, da se je smiselno poglabljati v pojmovni okvir mladih. Pomislimo, kje smo mi dobivali državljansko vzgojo, kje smo se učili o pojmih, kot so svoboda, demokracija, komunizem, neoliberalizem, solidarnost, univerzalni temeljni dohodek ipd. Ali smo se sploh kje? To so pojmi, s katerimi operiramo v vsakdanjem življenju, pa pogosto ne vemo prav dobro, kaj pomenijo. Po eni strani sem zato vesel, da bo z naslednjim šolskim letom v srednjih šolah zaživel predmet državljanska vzgoja, po drugi strani pa me skrbi njegova implementacija.

Morda se še spomnite, da sem v pogovoru za Družino ob lanskem socialnem tednu napovedal vzpostavitev portala, ki bi bil nekakšen »poligon« za učenje o domovini in državi. Dal sem besedo zanj, a moram priznati: ni ga še; takoj pa lahko dodam: toda napreduje! Portala ni še zato, ker si res želimo, da bi bil dobro pripravljen, saj bo to eden od temeljnih stebrov Socialne akademije v prihodnosti. Na portalu naj bi bile dostopne »lekcije« o temeljih državljanskih pojmih. Nekaj jih že imamo napisanih, dodali smo jim tudi video komponento. Kakšno zadevo smo že testirali, npr. pojem socialni dialog. Pojem je stalno v uporabi, večina pa ne ve, da gre za tripartitni dogovor med delojemalci, delodajalci in državo. Po ogledu štiriminutnega videa je več kot 90 odstotkov gimnazijcev v »testnem« razredu to vedelo, prej pa o tem skoraj niso imeli pojma. Potreben je bil torej štiriminutni vložek – seveda prej veliko večji vložek v zanimiv video, risanko – za usvojitev pomembnega védenja. Naša ambicija je torej širiti pojmovni okvir mladih za temeljne državljanske pojme.

Socialni teden je seveda veliko več kot zgolj »štiriminutni vložek«. Že 12-krat doslej je spletel zanimivo dogodkovno mrežo, ki je povezala širok krog ljudi, jim ponudila nova spoznanja, tudi širila pojmovni okvir, o katerem ste pravkar govorili. Socialni teden je vedno skušal biti tudi prostor predstavljanja in uveljavljanja dobrih praks glede ustvarjalnega sodelovanja v konkretnem življenjskem okolju. Katere izmed teh praks bi si zaslužile uveljavitev na nacionalni ravni v sedanjih zaostrenih razmerah?

Zelo dragocena se mi zdi večnivojskost, ki bi morala veljati za celotno družbeno participacijo. Če to ponazorim: pri socialnem tednu imamo vseslovensko ekipo, ki pripravi izhodišča za celoten socialni teden. Ta se prenesejo na organizatorje dogodkov, ki dodajo svoj pečat, obiskovalci dogodkov pa ponovno svojega. Po dogodku organizatorji zberejo vtise in jih po možnosti ponovno posredujejo vseslovenski ekipi. Vse te ravni – nacionalna ekipa, ekipa posameznega dogodka, obiskovalci – se prepletajo. Tako na nekaterih področjih deluje Evropska unija, čemur pravijo »strukturirani dialog«. Podobno deluje tudi sinoda. To se mi zdi tista dobra praksa, ki jo sveže demokracije, kot je 30-letna slovenska, še ne znamo dobro živeti.

Nekoč ste v pogovoru za Družino dejali, da ste predvsem v okviru Mladinskega sveta Slovenije veliko sodelovali s podmladki političnih strank in tu dobili nekaj dobrih prijateljev iz različnih nazorskih krogov. Ali ste ta prijateljstva kljub vsenavzoči polarizaciji uspeli vsaj obdržati, če že ne okrepiti?

Ne bi rekel, da so sedanje razmere zelo vplivale na ta prijateljstva. Morda tudi zato, ker smo se določenim družbenim temam v pogovorih že prej izogibali, pa se jim tudi danes, kot ugotavlja poslanica socialnega tedna. Večji negativni vpliv imajo sedanje razmere na skupnosti, ki so doslej veljale za skupnosti podobno mislečih, pa zdaj razpadajo. Kot da je bila tam »eksplozija« polarizacije veliko močnejša …

Zdi se, da to velja tudi za katoliško občestvo, ki se je v epidemijskih razmerah precej ostro razdelilo na zagovornike cepljenja in njegove nasprotnike, na potrpežljive upoštevalce PCT pogojev in one, ki jim ne le glasno nasprotujejo, temveč jih tudi demonstrativno ne upoštevajo. Kaj to pove o nas? Ne nazadnje je prav katoliško občestvo temeljna »cilja skupina« socialnega tedna

Sodeloval sem z organizacijo Družina in Življenje in tam so pričevali, koliko zakonski skupin ima težave, koliko skupin celo razpada zaradi novih delitev. Prav ta koncept »novih delitev« je zelo pomemben. Prej smo se delili na verne in neverne, na desne in leve; pri nas smo ti delitvi celo enačili. V bistvu smo imeli eno veliko delitev, zdaj pa so se zarezale nove: tiste, ki ste jih že omenili, pa še kakšna dodatna povrhu. Teh delitvenih črt je vedno več, ne gredo več le navpično ali vodoravno, temveč vsevprek. V teh delitvah se dogaja fragmentacija, vsak ostaja vedno bolj sam. Katoličani nismo izvzeti iz tega procesa. Malce me »tolaži« dejstvo, da so te nove delitve ne samo slovenski, temveč svetovni problem. Poglejte samo krščanska občestva v ZDA, njihove razprave ob zadnjih predsedniških volitvah in po njih. Te nove delitve bolijo, o čemer govori tudi poslanica socialnega tedna: »Vedno bolj izbiramo ljudi. Tiste, ki so nam po godu, sprejemamo. Tiste, ki se nam zdijo neprijetni ali nas ranijo, pa odstranjujemo iz svojih življenj.« A morali bi se zavedati, tudi katoličani v Sloveniji: če se delimo pri eni stvari, še ne pomeni, da se delimo pri 99 drugih! Mi pa smo pri eni stvari, o kateri se ne strinjamo, velikokrat čustveno tako razburjeni, da iz našega vidnega polja odstranimo človeka, čeprav bi se z njim mirno pogovarjali o 99 drugih stvareh. To se mi zdi zelo narobe. Ne nazadnje: celo tista ena sporna stvar bi lahko bila prava poslastica za resnični dialog, v katerem bi ohranjali svojo identiteto in se hkrati odprto soočali z drugim. A še enkrat: za to potrebujemo dialoške veščine, dialoško pismenost. Morda pa je prav sedanji trenutek prava priložnost, da se v katoliškem občestvu odkrito vprašamo o notranjih razlikah. S tega vidika nove delitve niso nujno slabe, če bodo sprožile tudi novo komunikacijo.

Če se delimo pri eni stvari, še ne pomeni, da se delimo pri 99 drugih!

Morda skozi pravkar začeti sinodalni proces?

Okrožnico Vsi smo bratje sam vidim kot preroško pripravo na ta sinodalni proces. Šele ko sem bral sinodalne dokumente, npr. njen vademekum, prepoznavam Vsi smo bratje kot »predpriročnik« zanje. Papež v sinodalni okrožnici postavlja izredno visoke dialoške zahteve, ko recimo pravi: pojdite do vseh krščenih in jih vprašajte o Cerkvi, govorite skupaj z njimi. Ne verjamem, da se bo to v celoti lahko uresničilo skozi sinodalni proces, če bi pred tem resno vzeli Vsi smo bratje, pa bi se lahko vsaj v precejšnji meri.

V okrožnici papež govori tudi o politiki, npr. o političnih ljubezni, rehabilitaciji politike. Če malce provociram: Ali je socialni teden 2021, ki se napaja pri Vsi smo bratje, kakor koli povezan s pripravami na »super volilno leto 2022«, ko nas čakajo parlamentarne, predsedniške in lokalne volitve?

Kratek odgovor je: ne. (premislek) No, ali pa vendarle … Socialni teden 2021 želi vzgajati gledalca televizijskih soočenj v letu 2022, da bo sposoben prepoznati ljudi, ki iščejo skupno dobro, in ljudi, ki se samo borijo za glasove. Prav pri televizijskih soočenjih se lahko resnična ali narejena dialoška drža dobro pokaže: koliko je nekdo pripravljen samo govoriti, koliko pa tudi poslušati; koliko želi kdo uveljavljati samo svoje mnenje, koliko pa iskati skupno; koliko je kdo pripravljen drugemu dopustiti njegovo identiteto, koliko pa se iz nje dela norca …

FOTO: Bogomir Štefanič

Končajva pogovor z organizacijsko platjo socialnega tedna. Tudi letos poteka o vedno bolj zaostrenih epidemičnih okoliščinah. Kako te vplivajo nanj? Koliko lahko Socialna akademija kot krovni skrbnih socialnega tedna pomaga organizatorjem dogodkov? 

Ko smo načrtovali časovni premik socialnega tedna iz oktobra v november, smo pričakovali, da bo večina dogodkov morala biti organiziranih v digitalnem okolju. No, presenetilo nas je, da vendarle ni takšnega zapiranja celotne družbe in da imamo možnost obojega – srečanj v živo in prek spleta. Res pa je tudi, da smo se vsi v zadnjih dveh letih že veliko bolj navadili na digitalno okolje. Na Socialni akademiji smo imeli to priložnost – morda celo milost –, da smo bili eni izmed prvih, ki smo te procese pričakali pripravljeni. Lani smo že nekaj dni po zaprtju države usposabljanja, ki smo jih prej imeli »v živo«, prenesli na splet. Odtlej smo kot digitalni facilitator pomagali tudi številnim drugim organizacijam, ta pomoč je na voljo tudi prirediteljem dogodkov v okviru socialnega tedna. Pri dogodkih »v živo« pa seveda velja ponudba, da posnamemo dogodke in objavimo na našem kanalu.

Morda bi kakšen dogodek tudi posebej izpostavili?

Pravzaprav ne bi bilo pravično, da bi katerega še posebej izpostavljal. Tematsko se dotikajo slovenske razdeljenosti, državljanske in domovinske vzgoje, vmes je tudi en molitveni dogodek; kar je posebej presenetljivo, pa je, da je v programu tudi nekaj dogodkov, povezanih s stikom z mladostniki. Ja, mladostniki so pogosto res onkraj našega, odraslega sveta! Sicer pa več najdete na spletni strani socialnega tedna 2021.

Nalaganje
Nazaj na vrh