Če prav pomnim, je ime predlagal Matija Ogrin. Tu so bili še Brane Senegačnik, Igor Senčar, Blaž Ivanc, malo kasneje tudi Lenart Rihar. Z veliko navdušenja, s predlogi in nasveti, so nad takratnim projektom bedeli tudi Zorko Simčič, pa tast Marko Kremžar in France Pibernik. A prav Jože Horvat, nekdanji urednik kulture na Delu, tudi na Slovencu, je bil srce tega projekta in tudi prvi urednik Priloge Slovenski čas, časnika za družbo in kulturo.

Jože Strgar, Lovro Šturm, Jože Bernik, Ivan Oman, Andrej Capuder in še mnogo drugih je spremljalo nastanek s pričakovanjem. Nekateri od njih so takrat še sanjali nov dnevnik, obuditev propadlega Slovenca. Vzporedno pa se je že spreminjala medijska krajina, splet je vse bolj pridobival na veljavi, istočasno je nastajal Časnik.si, ki so ga snovali, če se prav spomnim, Peter Lah, Matej Kovač, Jani Drnovšek, Aleš Maver in drugi. V tem času je po prizadevanji dr. Lovra Šturma pričel delovati tudi Inštitut Karantanija z izdajanjem temeljnih knjig s področja družboslovja, ekonomije in humanistike, ki še niso bile prevedene v slovenščino. Sledila je podpora medijskim projektom, kot je to bil npr. agregat Novice Jutro, idr. Z vsemi smo sodelovali za skupno stvar!

Preberite tudi: Slovenski čas: V iskanju resnice

Slovenski čas je nastal v času velike finančne krize, dve leti po 2008, ki je slovensko družbo precej prizadela. Bil je sprva kar precejšen finančni zalogaj tudi za Družino, ki se je v tistih časih spopadala z nujnimi ukrepi za odpisovanje finančnih naložb v družbi Zvon, za katerega veste, kako je končal. Ob tem pa takrat še ni imela vseh različnih novih dejavnosti, s katerimi razpolaga danes in družbi dajejo trdnost, od fizičnih in spletnih trgovin, zastopstev, spletnih medijev do širitve v turizmu in delovanju na področju nastanitev.

Tako je v uvodniku v prvo številko Slovenskega časa zapisal njegov prvi urednik Jože Horvat: »Kakšno dogajanje, kakšne brezobzirne razmere! V luči krize se nam prihodnost razkriva kot problem, kakršnega še ni bilo; približno takšna, nepredvidljiva, je sicer prebrisana logika zgodovine, ki nas v vsakem novem obdobju zna prestrašiti, morda zato, da bi se teže upirali njenim novostim, ki bodo šele prišle. A v naši "mirnodobni" zgodovini se razvoj najbrž še ni znašel pred tolikšno oviro, tj. strašljivim občutkom, da se sesiplje vrednostni sistem več kot dvatisočletne grške in krščanske kulture, saj se je zgodovinski človek, opremljen z vrhunskimi tehnološkimi dosežki, po vsem videzu znebil velikih nalog in raje le izbira, preizkuša in nasilno širi meje užitka, v ta namen pa cinično podira vse, kar je doslej gradilo našo človeško identiteto: etiko, moralo, vero, narod, jezik, umetnost, politiko, spoštovanje zemlje in sočloveka samega. Posledica je vedno večja duhovna praznina, ki ob rastoči eksistenčni ogroženosti ustvarja oziroma napoveduje stiske brez konca. 

Slovenski čas, mesečna priloga Družine se tako poraja v trenutku, ki zanjo ni ugoden ne finančno ne vsebinsko; glede financ niti ne kaže izgubljati besed, glede vsebine pa se zdi, kot da je le-ta v javnih občilih že izčrpana ali večkrat reciklirana. Toda ravno položaj, v katerem smo, nas izziva k poskusu, da zasledujemo sveže teme, znane poskušamo prikazovati z vidikov, ki izhajajo iz sodobnih spoznanj in občutij, a tudi iz duha omenjene, več kot dvatisočletne tradicije, ter da bralce široke družbene sredine seznanjamo z najbolj očitnimi pojavi življenja v krizi, obenem pa iščemo možnosti za kakovostno rast dejavnosti na vitalnih področjih slovenskega sveta.«

Hvala, dragi Jože, za takšno vizijo, ki velja še danes! Ker te danes ni med nami, saj te pesti bolezen, naj mi bo dovoljeno, da preberem še kakšno vrstico iz sporočila, v katerem se opravičuješ za odsotnost:

»Dragi Tone, žal ne bom mogel na 15. letnico izhajanja priloge Slovenski čas... Sicer bi zelo rad prišel; ker sem od nekdaj kritično pišoči - posebno zdaj, ko so družbe spet v slepi ulici, ne le pri nas, temveč širše, a se zdi, da so v našem okolju polne novega sovraštva in nasilja: poiskati vzroke in dati ime temu nasilju, je morda ena glavnih nalog kritičnega pisanja - vsaj zame. Prepričan, da bodo avtorji-sodelavci našli ključ za tovrstno pisanje, želim novemu vodstvu in seveda tudi "starim" sodelavcem SČ veliko uspeha in zadovoljstva!«

Jože je krmilo Slovenskega časa v drugem letu izhajanja predal izkušenemu, dragocenemu, prodornemu sodelavcu Bogomirju Štefaniču. Čeprav je bila v tem začetnem času sicer že dobro vzpostavljena vizija, je težaško delo izgradnje ter redne skrbi za rast in razvoj tega otroka kmalu in v v celoti prevzel Bogomir. Skoraj 14. let urednikovanja, skrbi za izhajanje mesec za mesecem, povezovanje, spremljanje, spodbujanje, tudi koordinacija tolikšnega števila avtorjev je res orjaško delo, ki ga zmorejo veliki ljudje, z velikim srcem in globokimi koreninami. Dragi Bogomir, hvala, hvala, res hvala za to, da si pripeljal Slovenski čas v petnajsto leto zrelosti, s takšno prepoznavnostjo, kakovostjo in prodornostjo, ki si mu ga lahko dal samo ti! Pod tvojo taktirko je Slovenski čas vseskozi deloval kritično, kot prostor za poglobljeno refleksijo o temeljnih vprašanjih naše družbe, Cerkve in države. Slovenski čas je bil vseskozi prostor kakovostne debate, nikoli pod nivojem, vedno s spoštovanjem, a hkrati s trdnostjo, jasnostjo, včasih tudi ostrostjo, ki je nujna, ko zasleduješ resnico. Zavedam se, Bogomir, da Slovenskega časa ne bi bilo brez tebe in da ima prav zaradi tega svetlo prihodnost, ker si ti zanj tako skrbel v preteklosti ter vse do danes. Ker pa ostajaš v uredništvu, srčno upam, da bomo lahko skupaj sooblikovali prihodnji čas, kakršnega potrebuje naša katoliška skupnost za uresničevanje naših nalog in poslanstva v družbi.

Dosedanji urednik Slovenskega časa Bogomir Štefanič in direktor Družine Tone Rode. FOTO: Siniša Kanižaj

Slovenski čas bo imel še naprej nalogo spremljati, opazovati, analizirati in tudi ponujati rešitve za težko slovensko stvarnost, za iskanje poti ven iz te mlakuže, ki je nastopila po zaključku nastanka naše države in dosegu strateških ciljev vstopa v EU in Nato ter uvedbe evra. V tej mlakuži se nahajamo in zdi se, da vse globlje tonemo.

V uredniški ekipi smo skozi leta večkrat preigravali različne možnosti, kako bi Slovenski čas prerasel iz priloge tedniku tudi v samostojno publikacijo, ki bi se jo dalo dobiti posebej. Sanjali smo tudi o bolj pogostem izhajanju in še čem. A v teh letih se je na tako imenovani "pomladni strani", če takšna označitev sploh še velja, rodilo in propadlo oz. se preoblikovalo kar nekaj medijev, tednikov, spletnih portalov. Bogu hvala za vse poskuse podiranja monolitnega sistema enoumja, ki bi ga lahko označili kar za sekularno religijo sil kontinuitete preteklega totalitarnega režima. Dobro je tudi, da se pojavljajo novi mediji, saj to Slovenija nujno potrebuje.

A prišel je čas za naslednji korak tudi za Slovenski čas. Ko je Bogomir izrazil željo, da bi težek jarem odgovornosti za Slovenski čas predal naprej, je bilo nujno pomisliti na naslednjo generacijo. Če želimo, da nas dobre ideje in projekti preživijo, je ključno, da jih znamo predati generaciji, ki prihaja za nami. In to takrat, ko je pravi čas, ne takrat, ko je prepozno. To pa pomeni ostati povezan z njimi, v prijateljskih vezeh, v vlogi svetovanja, sodelovanja, sooblikovanja, vendar z zavestjo, da je sedaj čas nove generacije za akcijo in ukrepanje. Spoštovani, to je resničen problem tudi na naši krščanski, konservativni, pomladni strani, saj mnogi projekti ne preživijo takšne zdrave predaje naprej!

Zato prisrčna hvala novem uredniku Martinu Nahtigalu z ekipo, za zanos, navdušenje, odgovornost, vnemo, poslanstvo, pri začrtanju nove poti Slovenskega časa. Bog naj blagoslovi vaše delo, mi pa vam bomo vedno strani ob strani, kadarkoli nas boste potrebovali! In, dragi navzoči, z dobronamernimi predlogi, nasveti in idejami jim stojite ob strani tudi vi, saj je to pomemben medij nas vseh, ki sedaj stopa v javnost kot samostojna publikacija, ki bo na voljo tudi tem, ki so zunaj kroga rednih bralcev Družine.

Prihajam iz kulture, kjer so starejši v nas zaupali in puščali, da smo mislili s svojo glavo: Marko Kremžar, Zorko Simčič, Jure Vombergar, Andrej Bajuk, niso bile vzvišene osebnosti. Ob njih si vedno čutil resnično ljubezen do vrednot katoliške vere in krščanskega socialnega nauka ter resnično željo, da bi jih skozi pogovore z nami, predajali naprej. Pa smo bili tudi mi, takratni mladi, precej drugačni od njih, poskušali smo nove stvari... A nekaj najlepšega in najbolj zanimivega je bilo z njimi dobiti se na kavo in biti sprejet ter spoštovan, vreden pogovora!

Novi urednik Slovenskega časa Martin Nahtigal. FOTO: Siniša Kanižaj

Ta izziv ima sedaj naša generacija, dragi prijatelji petdesetletniki in morda kanček let več. Ne tarnajmo, da nikogar ni, ki bi nadaljeval naše delo, če jim ne damo mesta in jih prijateljsko ne sprejmemo kot sovrstnike, sodelavce za skupno stvar, kljub malce različnim pristopom ali načinom dela, do katerih so popolnoma upravičeni. Samo takšen je lahko tek na dolge proge, kar sodelavnje za preoblikovanje na bolje oz. spreobrnjenje slovenske družbe in naroda nedvomno je. Če medgeneracijskega prenosa ne bo, nam ni pomoči.

In zato pozdravljam, da je v 15. letih življenja Slovenski čas že povezal 3 generacije: generacijo, ki ga je mislila in si ga želela, generacijo, ki ga je ustvarila in vzdrževala do sedaj ter generacijo, kateri se ta časnik sedaj predaja.

Čas je za medgeneracijsko podporo, tudi mentorstvo, pa tudi za to, da bomo starejši znali prisluhniti mlajšim in sodelovati z njimi. To je izziv naše strani. Izziv povezanosti, vztrajanja v pogovoru, v medsebojni prizanesljivosti, v zdravi debati, v izmenjavi mnenj za skupno dobro, pa bo prihodnost za temeljne razloge našega upanja, ki so nadčasni, ožarjena s sijajem Božjega spremstva in večne trajnosti.

Vse najboljše Slovenski čas! In še na mnoga, mnoga leta!