Pogovor z dosedanjim urednikom Bogomirjem Štefaničem in novim urednikom Martinom Nahtigalom je vodila Urška Leskovšek. Ker so vsi trije sogovorniki novinarski kolegi, je pogovor tekel v sproščenem tonu.

V kakšen čas je vstopal Slovenski čas pred petnajstimi leti, ko si uredništvo prevzel ti, Bogomir, in v kakšen čas vstopa danes?

Bogomir: Prva številka Slovenskega časa je izšla maja 2010. Družina je bila do demokratizacije verski tednik, stisnjena je bila v okvirje, znotraj katerih je smela delovati. Z letom 1991 pa je postala slovenski katoliški tednik. Družina je s tem dala jasno vedeti, da jo zanima vse, kar zanima sodobnega katoličana; ne samo verske zadeve, ampak vse, kar zadeva družbeni nauk Cerkve, politiko, kulturo. Takrat so uvedli tudi rubriko Kristjani v javnosti, ki sem jo kmalu jaz prevzel. Pozneje pa smo si zaželeli, da bi v posebni prilogi še dodatno osvetljevali politične, kulturne in družbene fenomene. Tako nastane Slovenski čas kot nekakšen logičen korak razvoja Družine. Ne pa samoumeven korak, saj je bilo to zelo zapleteno politično obdobje! V tistem zagatnem položaju pa so intelektualci, ki so se zbirali okrog Družine – Jože Horvat, France Pibernik, Matija Ogrin, Brane Senegačnik, Zorko Simčič in drugi – želeli spremembo, želeli so nekaj narediti. Kot je takrat rekel p. Peter Lah: ko odpreš večino medijev, si kot katoličan, konzervativno in klasično-liberalno misleč človek lahko užaljen. Ostaja odločitev: ali užaljeno obsediš ali pa nekaj narediš. In Družina je nekaj naredila.

Obiščite spletno stran Slovenskega časa!

Martin, kako ti gledaš današnji čas, v katerega vstopaš kot urednik Slovenskega časa?

Martin: Današnja družbena situacija spominja na duha leta 2010 in kliče po vsebinah, ki jih prinaša Slovenski čas. Povedno se mi zdi, da smo dogodku, ki se bo odvijal ob 15-letnici ustanovitve priloge, dali geslo Drugačna podoba, iste vrednote. To je bistvo, ki preveva Slovenski čas. Mislim, da je čas, da izvorni ideji damo nov zagon še s kakšno dodatno obliko. Zato bo Slovenski čas v bližnji prihodnosti nastopil tudi bolj samostojno digitalno pot. Zdi se mi ključno, da so vse te misli, ki so zbrane v preteklih izvodih, nekaj, s čemer moramo nagovarjati vse generacije. Zato je zame dragoceno, da marsikdo od piscev - tudi takih, ki so pisali za vse številke od začetka do danes - nadaljuje svojo pot s Slovenskim časom. Dobra kontinuiteta in trdna osnova sta tisto, kar omogoča širitev.

Jože Horvat je uredil prvih 18 številk, Bogomir, ti pa skoraj vse naslednje. 158 številk in več kot trinajst let uredništva. Kako je bil zasnovan Slovenski čas, komu je bil namenjen? Kako si ga potem usmerjal ti?

Bogomir: Že podnaslov Časnik za družbo in kulturo je povedal, da s to prilogo želimo gledati skozi oči katoliškega družbenega nauka, konzervativne in klasične liberalne misli na družbene fenomene. Če smem citirati Jožeta Horvata iz uredniškega uvodnika prve številke: »Ker niti sami nismo enotni, še manj pa so enotnega mnenja različni segmenti širše družbe, bo eden izmed ciljev priloge tudi spodbujati k drži za dialog med ljudmi in družbenimi skupinami. Mislimo posebno na javni dialog. V današnjem položaju je drža te vrste še zlasti potrebna tako pri iskanju resnice v medosebnih odnosih kot pri iskanju rešitev na področju družbenega in kulturnega delovanja. Le-to je toliko bolj plodno, če javno komuniciranje zajame čim več različno mislečih, kvalificiranih sogovornikov.« Zagrabil sem Jožetovo idejo, da je treba kompetentne ljudi povabiti in jim dati možnost, da avtorsko ubesedijo svoj pogled na slovenski čas, mednarodni čas, celoten slovenski kulturni prostor. Načrtno smo se ozirali tudi v zamejstvo in izseljenstvo. Moj cilj je bil povečevati krog sodelavcev. Ko sem prevzel Slovenski čas, jih je bilo 20 do 30, zdaj jih je preko 230. Ne gre več za majhno jedro, razširilo se je, nabral se je krog ljudi, ki je močan miselno, analitično in kritično.

S to prilogo želimo gledati skozi oči katoliškega družbenega nauka, konzervativne in klasične liberalne misli na družbene fenomene.

Lahko iz tega kroga več kot dvestotih izpostaviš koga zelo zvestega, zelo prodornega?

Bogomir: To so situacije, kjer vsem neomenjenim narediš krivico! Brane Senegačnik je za 176 številk Slovenskega časa napisal 176 kolumn. Ko bo nekdo nekoč delal analizo kulturnih pojavov v slovenski družbi, bo prebral Branetove kolumne in bo natančno vedel, kaj se nam je dogajalo, zakaj se je to zgodilo in tudi, kako bi lahko trende obrnili v kakšno drugo smer. Branetove analize so bile vedno vrhunske. Potem Janez Dular, oče jezikovne kolumne Jezik me srbi. Napisal je 99 kolumn, stota je bil pa intervju, v katerem je res iskreno povedal o sebi, svojih pogledih, političnih stališčih in svojih življenjskih poteh. On je bil vedno dragocen sodelavec. Potem je tu tudi vrsta drugih kolumnistov. Vedno sem bil počaščen, da Alenka Puhar piše za nas. Prvo pero slovenske publicistike! Vsakič se je odzvala na moja vabila. Upam si reči, da sva skozi to že postala prijatelja, pomagava si, kolikor moreva. Potem pa želim izpostaviti še dve imeni, ki jih žal ni več med nami. France Pibernik je bil eden od očetov priloge in je tudi pisal vrsto člankov o zamolčanih avtorjih in njihovih delih, ki so bila prelomna, ampak niso odmevala v javnem prostoru tako, kot bi morala. Jasmina Rihar pa se je okrog leta 2018 pridružila kot sourednica za kulturne vsebine. Petdeset številk, ki sem jih delal z njo, je bilo odličnih, tako da me je njena nenadna smrt res tudi kot urednika prizadela, ker mi je bilo, kot da bi mi amputirali eno roko. Rad bi se tudi na tem mestu zahvalil Jasmini za vse njeno delo.

Na kaj si kot dolgoletni urednik najbolj ponosen, kaj ostaja v spominu?

Bogomir: Najprej sem ponosen, da smo vsakič izšli. Nič ni samoumevno, ko imaš opravka z avtorji, ki prihajajo od zunaj. Oni to pišejo v svojem prostem času, za marsikoga je to delo znamenje dobre volje. Ponosen sem na to, da smo razširili krog sodelavcev tako daleč. Prav je, da ga še dlje. Kot urednik sem si zadal tudi nalogo, da ne bom samo »uredniški birokrat«, ampak bom tudi avtorsko posegal v prilogo, večinoma kot pisec intervjujev. Dva mi še posebej ostajata v spominu. Najprej z Borutom Pahorjem, kar je bil prvi intervju, ki ga je Družina objavila s katerimkoli predsednikom republike. On je kot predsednik dejansko naredil veliko korakov v smeri predsednika za vse, zato sem bil počaščen, da sem smel pripraviti pogovor, ki je dobro odmeval. Kot logistični izziv pa mi je v spominu ostal pogovor s češkim ekonomistom in filozofom Tomašem Sedlačkom, ki smo ga ob izidu ene izmed njegovih knjig pri naši založbi povabili kot gosta na knjižni sejem. V polnem urniku v celem dnevu nisem uspel narediti intervjuja z njim in zvečer ni bilo druge možnosti, kot da ga pocukam za rokav, ga odpeljem v klet Cankarjevega doma in upam, da bo uspelo! Usedla sva se na tla, modrovala in reševala svet, zadnji odgovor sem posnel, ko sem ga pospremil do taksija. To je bil odličen intervju, ostal mi je v spominu kot prispodoba dinamičnosti, ki je vezana na novinarski in uredniški poklic. Po drugi strani pa se je spet izkazalo, da je Sveti Duh spremljal vse to delo in sam sem dostikrat dobesedno na lastni koži občutil njegovo varstvo.

Izšlo je že 176 številk Slovenskega časa. FOTO: Siniša Kanižaj

Martin Nahtigal, novi urednik, nam lahko konkretno razkriješ novosti, ki prihajajo?

Martin: Slovenski čas je v procesu grafične prenove in morda za bralce največja novost je to, da se ga bo dalo samostojno kupiti v trafikah. Računamo, da bomo s tem lahko razširili krog bralcev. Priloga bo imela nekaj več strani, bo pa tudi grafično bogatejša, kot je bila do sedaj. Velika večina rubrik ostaja in si jih želimo z ekipo peljati naprej. Vez med vso zgodovino, vsem, kaj je bilo povedanega, in vsem, kar bo povedanega, se mi zdi ključna. Vsebina ostaja, ker je v sodobnem svetu vsebina vedno bolj suho zlato. Če je Bogomir govoril o izredni situaciji leta 2010, se mi zdi, da je za mlajše generacije ta izredna situacija postala naš vsakdan. Pojavlja se vprašanje, kdo sploh je kompetenten sogovornik. V današnji družbi se oglašajo številni glasovi, za katere se prej ko slej izkaže, da je njihova kompetentnost prazna. Slovenski čas je vedno bil in bo tisti, ki je šel na globoko, ki je ponujal ideje, razmisleke, tudi odgovore na teme, ki ljudi zanimajo na daljši rok. Želim si, da bi v tem prvem letu kritično pogledali na najbolj pereče probleme naše družbe in države ter jih poskušali osvetliti z različnih vidikov, pa tudi ponujali bralcu možnost, da o teh temah razmisli in si na podlagi idej, ki jih bodo avtorji zapisali, poskuša ustvariti svoje zaključke. Danes živimo v svetu, ki nam obljublja instantne rešitve, ki pa jih v resnici ni. Slovenski čas je tako še toliko bolj poklican, da vsebinsko ostaja enak v pomenu ponujanja globine, ki marsikje ni na voljo.

Poveš še kaj o okrepljeni ekipi?

Martin: Moj namestnik bo Urban Šifrar, ki je že nekaj let prekaljen, predvsem digitalni novinar. Midva bova skupaj soustvarjala številke. V ekipo pa spada vseh 230 avtorjev in upam, da jih bo v nekaj letih še več. Naslovnica bo od zdaj naprej grafična in jo bo ustvarjala Katarina Šeme.

Kaj je trenutno tvoj največji uredniški izziv pred izidom?

Martin: Ko mislim, da sem že pomislil na vse, se odkrije še tisoč podrobnosti, za katere sploh nisem vedel, da moram zanje poskrbeti. Vsi detajli pridejo na plano pred zaključkom. Me pa veseli, da smo imeli nekajmesečno obdobje tranzicije, ki mi je omogočilo, da ta začetek zame ni skok v prazno. Trenutno so mi izziv tudi neprespane noči v piljenju detajlov, se pa res veselim, da bodo bralci lahko povedali, ali je bilo to piljenje na mestu.

Ne gre več za majhno jedro, razširilo se je, okrog priloge se je nabral krog ljudi, ki je močan miselno, analitično in kritično.

Slovenski čas se osamosvaja. Kje v slovenski medijski krajini je še prostor za še en medij - sploh z desnim predznakom?

Bogomir: Slovenska medijska pokrajina je neuravnotežena, v tem ni nič novega. Če medijska pokrajina ni takšna, da bi se v njej vsi glasovi slišali enakopravno in enakovredno, potem ne more priti do svobodnega oblikovanja politične volje. Iz tega sledi, da so vsakokratni izidi političnih volitev drugačni, kot bi bili, če bi bila pluralna medijska pokrajina vzpostavljena. In potem so na oblasti ljudje, ki tam v uravnoteženi medijski pokrajini nikoli ne bi bili. To veriženje pripelje do današnje politične situacije. Vsak naš prispevek ima v taki situaciji lahko dolgoročne posledice. Morda ne takoj, tudi po petnajstih letih Slovenskega časa še ne. Mogoče pa po 20, 25 ali 30.

Glede usmeritve Slovenskega časa pa tale misel. Ob stoti številki Slovenskega časa sem prosil nekatere naše prijatelje, da so povedali, kako vidijo teh sto številk in kaj želijo Slovenskemu času za naprej. Med njimi je bil Aleš Maver, človek, ki zadene žebljico na glavico vsakič, ko karkoli reče. »Ta mesečnik je na Slovenskem redka ptica in naši družbi dene izjemno dobro. Tako je predvsem zato, ker ostaja brez odstopanja zvest tistemu paketu, ki smo ga ob nastanku slovenske države nekateri jemali kot samoumevnega. V njem so bili DA za samostojno Slovenijo, DA za parlamentarno demokracijo v okviru evropskih povezav in DA za svobodno gospodarsko pobudo. Ta trojni DA pa je moral biti podložen tudi s trojnim NE. NE Jugoslaviji, NE totalitarizmu in iztekajoči se balkanski epizodi zgodovine in NE dušečemu državnemu socializmu. V vseh teh letih se je samoumevnost paketa DA-jev in NE-jev močno skrhala tudi med slovenskimi katoličani. Slovenski čas pa v vsaki številki znova spomni na to, da sta obe trojici neločljivo povezani in da ni mogoče zamenjati enega DA-ja z NE-jem, ne da bi zamajali celoto.?« Teh nekaj stavkov Aleša Mavra me je vedno navdihovalo. Mislim, da je prihodnost Slovenskega časa ravno to; vsi trije DA-ji in vsi trije NE-ji naj ostanejo trdni. To je priloga svobodnih ljudi za svobodne ljudi. Pisati za Slovenski čas ni samoumevno, to je plavanje proti toku. Marsikdo, ki se je tu pojavil, se je nastavil kritikam in očitkom. Pa so vseeno radi pisali, pogumno izpostavili svoje mnenje in zato si želim, da bi ta priloga trdno nadaljevala svoje delo in svobodno avtorsko držo omogočala še naprej čim širšemu krogu ljudi.

Želim si, da bi v tem prvem letu kritično pogledali na najbolj pereče probleme naše družbe in države ter jih poskušali osvetliti z različnih vidikov, pa tudi ponujali bralcu možnost, da o teh temah razmisli in si poskuša ustvariti svoje zaključke.

Martin: Točno to je izziv za Slovenski čas z veliko in z malo. Naš največji problem je to, da je prevelik del družbe pozabil na te tri DA-je in NE-je. S tega vidika je Slovenski čas trden in bo tak tudi ostal. V resnici zato ta priloga v medijskem prostoru zaseda mesto, ki ga nihče drug ne, je brez konkurence. Po eni strani žalostno, po drugi strani se mi pa to zdi odlična priložnost, da doseže še več bralcev. Mogoče je to eden od izzivov, ki čaka mene in ekipo; da Slovenski čas kvalitetno vsebino, ki jo ima, pripelje do čim več ljudi.

Kaj želita Slovenskemu času v prihodnosti?

Bogomir: Naj živi in se razvija še naprej! Pogumno si mora vzeti svoj prostor in ne pustiti, da bi mu kakšno malodušje, tudi če ni takojšnjih rezultatov, vzelo krila. Naj leti naprej v prihodnost.

Martin: Želim si, da bi lahko bila čez pet let z Bogomirjem še vedno oba enako optimistična in enako zadovoljna s tem, kaj je Slovenski čas bil in da bi se pogovarjali o tem, kaj bomo počeli naslednjih 20 let.