Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Za svobodno, a odgovorno odločanje o rojstvu otrok

Ana Rupar
Za vas piše:
Ana Rupar
Objava: 06. 10. 2020 / 08:47
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 07.10.2020 / 10:34
Ustavi predvajanje Nalaganje
Za svobodno, a odgovorno odločanje o rojstvu otrok

Za svobodno, a odgovorno odločanje o rojstvu otrok

O alternativah splavu, kontracepciji in umetni oploditvi.

Splav je za mamo travmatičen postopek, poudarja Katarina Nzobandora. Foto: Arhiv Družine

Ženska, ki ji pod srcem utripa novo življenje, ni vedno v veselem pričakovanju. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je vsako leto kar 121 milijonov nosečnosti na svetu nenačrtovanih, med njimi se jih 6 od 10 konča s splavom (med vsemi nosečnostmi so umetno prekinjene 3 od 10). V Sloveniji leto splavi okoli 4000 žensk, od legalizacije splava je z umetno prekinitvijo nosečnosti umrlo približno 700 tisoč nerojenih slovenskih otrok.

Vzrok za umetno prekinitev nosečnosti je običajno strah, razlogi so različni: socialne in ekonomske stiske, nepripravljenost na starševstvo, pritiski okolice, posilstvo ali incest, ugotovljene zdravstvene nepravilnosti otroka, v skrajnih primerih celo spolna selekcija.

V danih okoliščinah je to za žensko edina in najboljša odločitev, se pogosto poudarja. Molči pa se o drugih možnostih, pomoči nosečnicam v stiski ter posledicah, ki jih umetni splav prinaša. O tem smo se pogovarjali s sodelavci Zavoda ŽIV!M, ki kot zaseben zavod od leta 2011 pomaga družinam v stiski, ženskam v krizni nosečnosti, ženskam, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo in staršem, ki trpijo zaradi izgube otroka.

Kakšne so posledice splava in kako pomagati nosečnici v stiski, ki o njem razmišlja?

Katarina Nzobandora: Splav je ne le grob poseg v žensko telo, ampak ob uspešno opravljenem splavu (vsaj) ena oseba izgubi življenje. Druga, mama (pogosto tudi oče ter bratje, sestre splavljenega otroka), pa je močno čustveno in duhovno ranjena. Splav je za mamo travmatičen postopek.

Alternativa splavu je rojstvo. Rojstvo je naravni potek nosečnosti, medtem ko je umetni splav (UPN) umetna in nasilna prekinitev naravnega poteka razvoja otroka. Pogosto so okoliščine tako težke, stresne in žalostne, da mama ne vidi druge možnosti (v tem primeru splav sploh ni izbira!), kot da splavi.

V okviru »alternative« splavu je nujna pomoč nosečnici v stiski s konkretno pomočjo in bližino, za mamo, ki pa otroka ne more obdržati, pa je najbolj ljubeča izbira posvojitev. Posvojitev je namreč plemenita odločitev. Otroku da možnost, da živi, ljubi in razvija svoj potencial, mami pa notranji mir in zagotovilo, da ga bo lahko srečala, ko bo čas za to.


Katarina Nzobandora, predstavnica Zavoda Živim za stike z javnostjo. Foto: Barbara Oprčkal/Aleteia

Število umetnih splavov v zadnjih letih upada, a se hkrati povečuje uporaba kontracepcije, ki pa ji zagovorniki pro-life nasprotujete. Zakaj je sporna?

Katarina Nzobandora: Kontracepcija je v svoji osnovi proti spočetju, a zadnje generacije tablet, obližev, injekcij in vstavkov poleg delovanja proti spočetju delujejo tudi abortivno (povzročajo splave). Tako je kontracepcija ne le škodljiva za žensko telo zaradi umetnih hormonov, ampak tudi močno moralno sporna.

Če imamo na izbiro umetno pridelano hrano ali naravno - po kateri bomo segli? Tudi v primeru uravnavanja rojstev se držimo tega načela, da izberemo kar je naravno. Naravno je hkrati tudi Božje. Gre za naš cikel, ki je v ženske položen in nam vsak dan sporoča, ali je ženska plodna ali ne.

Obstaja veliko metod naravnega načrtovanja družine (SensiPlan, FertilityCare, Bilingsova metoda, NeoFertility), tako da lahko vsak PAR najde tisti način, ki jima najbolj ustreza. Uravnavanje rojstev namreč ni stvar ženske, ampak para.

Velike čustvene rane doživljajo tudi pari, ki so odprti za življenje, a njihova želja ni uslišana. V starosti do 30 let je neploden vsak deseti, do 40 let pa vsak četrti par. Neplodnost se zdravi z zdravili in operativnimi posegi ter postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo. Kakšno je pro-life stališče do umetne oploditve?

Katarina Nzobandora: Umetna oploditev je zahteven korak za par, saj je par, ki je čustveno ranjen zaradi neplodnosti, podvržen zahtevnim posegom v telo. A bolj kot fizično tveganje za zdravje je gotovo stiska ob neplodnosti še toliko večja. Vsak mesec čakanja, solz, upanja proti upanju ...

Umetna oploditev poleg čustvenega in telesnega davka zahteva svoje tudi na moralnem področju. Mnogi pari, ki se poslužujejo te možnosti se zavedajo, da s tem tvegajo smrt nekaterih svojih otrok, ki v laboratoriju ne bodo preživeli in bodo zavrženi, saj niso dovolj "kvalitetni". Spet drugi umrejo ob redukciji po vstavitvi v maternico. Nekatere otroke celo zamrznejo, da bi jih morda vstavili v mamo čez nekaj let. Tudi te otroke po 10 letih zavržejo. Zaradi smrti mnogih, da bi morda preživel eden izmed otrok, je zato toliko bolj kot umetni pristop tudi tukaj primernejši naravni.

V Sloveniji je že nekaj let prisotna NaPro tehnologija, ki neplodnim parom pomaga do zanositve na naraven način. Vsekakor pa je za kristjana vedno tudi zaupanje v Božji načrt zelo pomemben. Morda Njegov načrt ni podoben tistemu, kar smo si sami želeli za svoje življenje, po čemer smo hrepeneli. Vedno pa Bog v svoji neizmerni ljubezni za nas izbere tisto, kar nam najbolj pomaga rasti in napredovati na poti Domov. Na nas pa je, da Mu zaupamo.


Sodelavci Zavoda Živim na sobotnem pohodu za življenje. Foto: Twitter

Kako Zavod ŽIV!M prihaja nasproti nosečnicam in parom v stiski?

Katarina Nzobandora: Med nosečnostjo spremljamo mame in družine, saj želimo biti blizu vsem, še posebej tistim mamam, ki zaradi pritiskov in vsakdanjega stresa razmišljajo o splavu in potrebujejo pogovor, spremstvo, sprostitev, da bi lahko v tišini srca v miru sprejele odločitev. Nudimo svetovanja, terapije, strokovne pogovore, delavnice za vse nosečnice, spremstvo ob pripravi na oddajo v posvojitev ter vključitev v Program PreŽIV!M.

To je socialni program, ki je namenjen pomoči družinam, ki so se kljub težki situaciji v nosečnosti pogumno odločile za ohranitev življenja otroka in v nosečnosti ter po porodu potrebujejo pomoč na različnih področjih (osebnostnem, finančnem, zakonskem …).

Eno področje, ki mu posvečamo posebno pozornost pa je spremljanje staršev, ki so izgubili otroka v nosečnosti ali kmalu po njej (umetni splav, spontani splav, izvenmaternična nosečnost, mrtvorojen ...). Želimo jim priti naproti na način, kot ga oni v tistem obdobju potrebujejo, pa naj bo to pogovor, terapija, duhovni vikend, spominska maša ...

Nenazadnje je velik del našega poslanstva tudi osveščanje: pisanje člankov, knjig, sodelovanje v tv in radijskih oddajah, predavanja, delavnice, okrogle mize in še in še. Za pare, ki se srečujejo z neplodnostjo pa jih usmerimo na metode naravnega načrtovanja družine ali v Zavod Neplodnost in najina rodovitnost, ki se posveča prav neplodnim parom.


Franci Pečnik z ženo Darjo, z direktorico Zavoda Živim. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Kaj bi se v Sloveniji v tem pogledu še dalo ponuditi, po zgledu dobrih praks iz tujine?

Franci Pečnik: Potreba po skrbi za nosečnice in njihove otroke ni samo vprašanje zdravja, ampak se mora počutje in veselje novega življenja nujno navezovati tudi na psihološki, socialni in duhovni vidik, ki so nenazadnje razsežnosti bivanja, zapisana v najvišje civilizacijske listine svoboščin.

Gre za potrebo po celostni obravnavi nosečnice in otroka, posledično pa tudi družine. Ob nenačrtovani nosečnosti, mladoletni nosečnosti, nosečnost iz socialno ogroženih okolij je nujna celostna obravnava, prostor za pogovor in nasvet.

Tako si želimo, da bi v Sloveniji po zgledu tujih praks vzpostavili nosečniški center, ki bi nudil pomoč in prostor za ustrezno obravnavo nosečnic in njihovih otrok. Poleg ultrazvoka in ginekološke storitve bi jim ponudili tudi možnost pogovora, svetovanja in duhovnega spremljanja.

Na področju socialnega varstva si želimo nadgraditi program PreŽIV!M, ki deluje v našem zavodu že 5 let. Zastaviti si želimo program za nosečnice, kjer bi jim preko enoletnega program nudili celostno pomoč. Nosečnost, posebej, ko ni načrtovana, lahko pomeni prekinitev šolanja, socialno stisko, zaposlitveni problem. Mnoge družine, ki se soočajo z nenačrtovano nosečnostjo, se kljub socialni stiski pogumno odločijo za otroka. Pri tem pa potrebujejo spremljanje in podporo, ki mora biti celostna.

***
V novi številki tednika Družina (41/2020) si preberite tudi, kakšna je kultura dialoga glede vprašanja pravic nerojenih otrok ter zakaj Cerkev odločitve ne prepusti posamezniku.

***
PREBERITE TUDI:

- Korak h kulturi dialoga
- »Kjer je ljubezen, tam je življenje«
- Teden za življenje 2020
- Od zagovornice splava, do borke za pravice nerojenih otrok
- Zavod ŽIV!M rešuje življenja nerojenih otrok

Kupi v trgovini

Novo
Konec krščanske civilizacije
Filozofija in esejistika
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh