Teden molitve za edinost vabi vernike, da črpajo iz skupne krščanske dediščine in poglobijo občestvo v Kristusu, ki združuje kristjane po vsem svetu. Letošnje molitve in razmišljanja je pripravila Armenija, dežela z globoko in starodavno duhovnostjo. Predlagana besedila za teden molitve govorijo o luči. »Luč od Luči za Luč« je osrednji odlomek nicejske veroizpovedi, katere 1700. obletnico smo nedavno praznovali. Kristus je naša luč, ki nam pomaga živeti upanje tudi v teh težkih časih.

Kristus je naša luč. FOTO: Jože Potrpin

Slavje Luči

V škofiji Celje so teden molitve pričeli v nedeljo, 18. januarja, s slovesnim ekumenskim besednim bogoslužjem v župnijski cerkvi sv. Cecilije (pri kapucinih). 

Zbor predstavnikov krščanskih Cerkva so sestavljali škof Maksimilijan Matjaž, ki je vodil molitev, upokojeni škof Stanislav Lipovšek, bivši škof Evangeličanske cerkve AV v Sloveniji Leon Novak, pravoslavni celjski paroh (župnik) Goran Šljivić, superintendent Binkoštne Cerkve Daniel Grabar, Vinko Škafar, škofijski delegat za ekumenizem.

Bogoslužje so zaznamovali: petje mešanega cerkvenega pevskega zbora sv. Cecilije, evangeličanske glasbene skupine iz Murske Sobote in pravoslavnega dueta iz Maribora, izrekanje prošenj, simbolni prižig sveče in sveč, razdeljenih med navzoče, branje beril in evangelija, podaritev miru, skupna veroizpoved in očenaš, recitacija Milade Kalezić Sončne pesmi sv. Frančiška Asiškega, sklepna molitev in blagoslov, božična pesem Sveta noč ter kratki nagovori škofov Matjaža, Novaka, paroha Šljivića in superintendenta Grabarja. 

 Ekumensko besedno bogoslužje predstavnikov krščanskih Cerkva v Celju. FOTO: Jože Potrpin 

Celjski škof Matjaž: kristjani pričevalci miru in upanja

Škof Matjaž je v duhu nedavnega obiska slovenskih škofov pri papežu spregovoril o pomenu krščanske edinosti, skupnem temelju in klicu naše vere, zakoreninjenosti v Kristusu – Skali. Poudaril je, da naj bi bili vedno bolj božji, gradili skupno Kristusovo telo, Cerkev, in da bi bili pričevalci miru, ter izpostavil vlogo vernikov kot »romarjev upanja« v svetu, ki hrepeni po pravem smislu.

 Po prebranem evangeliju je zbrane prvi nagovoril škof dr. Maksimilijan Matjaž. FOTO: Jože Potrpin 

»Želimo biti romarji upanja. Prav je, da se vedno bolj zavedamo, da smo na tem svetu res romarji, na nek način na poti. Nič ni večno in trajno na tem svetu, razen njegove obljube: ‘Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.’ Potem bodo tudi naši odnosi bolj polni ljubezni, miru in potrpežljivosti drug do drugega. Takrat se bomo zmogli odpovedovati tistemu, kar v nas vedno znova seje strah in nestrpnost do drugega, ko se želi uveljaviti, uresničiti svoje, misli, da je samo njegovo prav. Vsi skupaj smo zazrti v nekoga, ki nas kliče in vabi, da bi postajali njegovi otroci.«

Nekdanji evangeličanski škof Novak: pozvani k izbiri, hoji v Luči ali temi

Osrednja tema nagovora bivšega evangeličanskega škofa Novaka je bil Kristus kot Luč, ki vodi, razsvetljuje in združuje vernike različnih krščanskih tradicij, da skupaj hodijo po življenjski poti in s tem premagujejo temo sveta. 

»V njem lahko živimo bratsko sožitje, skupno hojo in medsebojno spoštovanje. Kristusova luč razsvetljuje naš razum, da znamo razlikovati med dobrim in zlim, ter naše srce, da zmoremo ljubiti tudi takrat, ko je težko. Kjer sveti njegova luč, ni prostora za sovraštvo, temveč za odpuščanje. Ne za nasilje, ampak za mir. Ne za izkoriščanje, ampak za služenje drug drugemu. Jezus pa gre še dlje. Verujte v Luč, da postanete sinovi Luči. Po Kristusu Luči torej postanemo sinovi in hčere Luči. To pomeni, da nismo več tujci ali tekmeci, ampak bratje in sestre. Čeprav prihajamo iz različnih tradicij in imamo mogoče različne pristope k večnemu, nas v Kristusu povezuje ista ljubezen.«

Nagovor bivšega evangeličanskega škofa Leona Novaka

Paroh Šljivić: od nekdaj in vedno ljubljeni

Paroh Šljivić se je v svojem nagovoru osredotočil na pomen edinosti Cerkve kot temelju krščanskega življenja in poti do resničnega notranjega, duhovnega, nebeškega miru. »Ljudje, ko govorimo o miru, takoj avtomatsko pomislimo, da je to nasprotje vojne. Da, res je tudi to. A kot kristjani in verniki imamo v mislih Božji mir in življenje v tem miru v svetu.«

»Bog je mir in ljubezen. Zaradi človeka je prišel na zemljo, da vzpostavi na njej ta mir. S svojim življenjem je pokazal, kako naj tudi mi živimo. In na koncu je dal sebe za življenje človeka in za mir v človeku.« 

Celjski pravoslavni paroh Goran Šljivić. FOTO: Jože Potrpin

»Potrebujemo harmonijo, potrebujemo mir. Mir temelji na spoštovanju in čaščenju življenja. Mir se nam ponuja v vsakem trenutku, vsakem dihu, vsakem koraku. Naj se zgrinjajo še tako temni oblaki vojn in hudih stisk današnjega časa, vendar je mogoče strah spremeniti v upanje resničnega miru, ki ga prejmemo kot Božji dar. Da bi se čutili močnejši, ker smo od nekdaj in za vedno ljubljeni od Boga.«

Binkoštni superintendent Grabar: Svet potrebuje Luč

Binkoštni superintendent Grabar je pozval vsakogar in vse skupaj k izbiri življenja v ponujeni Luči v negotovem svetu. »Veste, svet, v katerem živimo, tako potrebuje to svetlobo. Živimo v posebnih časih, tako hitro se stvari spreminjajo, dogajajo, nas presenečajo, komaj jih dohajamo.«

»Filozofi tretjega tisočletja so napovedovali postkrščansko dobo, ko ljudje ne bodo več potrebovali Boga ali krščanstva, bodo iskali duhovnost v starih religijah, svet se bo spreminjal in človek bo živel drugače. Lahko jim verjamemo, vendar si takega sveta ne želimo.«

Superintendent Binkoštne cerkve Daniel Grabar. FOTO: Jože Potrpin

»Po drugi strani pa zadnje raziskave iz sodobnih razvitih družb kažejo, da se »generacija Z« – mladi, rojeni med letoma 1997 in 2012 – vse bolj nagiba k iskanju Boga. Vračajo se k bogoslužju in cerkve se polnijo. Nekaj se dogaja. Dejansko sodoben človek potrebuje pristno duhovno doživetje. Samo lepe misli, samo neke stvari naših prednikov niso dovolj. Človek potrebuje nekaj več – to, kar nam Božja beseda kaže kot Luč: Luč, ki razsvetljuje, Luč, ki odganja temo.«

Več fotografij Jožeta Potrpina pa v spodnji fotogaleriji (klik na prvo fotografijo za povečavo in nato drsenje s puščico v levo ali desno).

1/18