Kakšen dan ali dva sem res vztrajala, potem pa so bili dnevi, ko sem izpolnila svoj cilj, vedno bolj redko posejani. Le kadar je stara mama dala pobudo, takrat sem zagotovo lahko naredila kljukico v svojem namišljenem koledarju.

Zelo podobno je z mojimi drugimi navadami. Začetno navdušenje je veliko, potem pa vnema popusti in sem močno razočarana nad seboj. Razmišljam, katero stvar sem še kdaj pripeljala do konca ali jo uspela redno uresničevati. Najprej se kar kopam v sramu in samoobtoževanju, potem pa sprevidim, da je takšnih dejavnosti, ki so se mi v življenju »prijele«, kar nekaj. Kaj jim je skupno? Z malo organizacije in z veliko Božje milosti sem našla ljudi, s katerimi mi jih uspe izpolnjevati.

Zato sem velika ljubiteljica skupin, ki se oblikujejo z namenom skupnega cilja – pevskega zbora, bralnega kluba, ženske skupine, zakonske skupine, plesnih vaj, organizirane telovadbe in še bi lahko naštevala. V slogi je moč, pravijo.

A en pogoj je nujen, d...