Papež Benedikt XVI. v sredo, 9. decembra, o Rupertu iz Deutza



Njegove čase (čas, v katerem je živel benediktinski menih Rupert iz Deutza, op. u.) so zaznamovale napetosti med papeštvom in cesarstvom zaradi tako imenovanega »investiturnega boja«, s katerim je – kot sem nakazal v drugih katehezah – papeštvo hotelo preprečiti, da bi bilo imenovanje škofov in izvajanje njihove jurisdikcije odvisno od svetnih oblastnikov, ki so jih vodili bolj politični in gospodarski razlogi in gotovo ne pastoralni.

Rupert nas uči, da takrat, ko se v Cerkvi zbudijo spori, prav sklicevanje na petrinsko službo zagotavlja zvestobo zdravemu nauku in daje notranjo vedrino in svobodo. Po sporu z Otbertom je moral svoj samostan zapustiti še dvakrat. Leta 1116 so mu nasprotniki hoteli celo naložiti obsodbo. Čeprav je bil Rupert oproščen vsake tožbe, se je raje za nekaj časa umaknil v Siegburg. Leta 1120 je bil imenovan za opata v Deutzu, kjer je ostal do svoje smrti leta 1129. Samostan je zapustil samo enkrat, ko je poromal v Rim leta 1124.

Rupert je kot ploden pisatelj zapustil številna dela, ki so še danes pomembna, tudi zato, ker je bil dejaven v raznih pomembnih teoloških razpravah tistega časa. Odločno je, na primer, posegel v evharistični spor, ki je leta 1077 pripeljal do obsodbe Berengarja iz Toursa. Ta je namreč podal omejujočo razlago Kristusove navzočnosti v evharističnem zakramentu, ko jo je opredelil kot zgolj simbolično. V cerkveno govorico tedaj še ni prišel izraz »transsubstanciacija«, Rupert pa je, včasih tudi z drznimi izrazi, odločno podpiral evharistični realizem in predvsem v delu z naslovom De divinis officiis (O božji službi) neomajno potrdil kontinuiteto med telesom učlovečene Besede in telesom, navzočim pod evharističnima podobama kruha in vina. Dragi bratje in sestre, zdi se mi, da moramo pri tej točki pomisliti tudi na naš čas; tudi danes obstaja nevarnost, da bi skrčili evharistični realizem, to je, da bi evharistijo dojemali zgolj kot obred občestva, druženja, in bi zlahka pozabili, da je v evharistiji resnično navzoč vstali Kristus – s svojim vstalim telesom –, ki se nam pusti prijeti z rokami, da bi nas on potegnil iz nas samih, nas vključil v svoje neumrljivo telo in nas tako vodil v novo življenje. Ta velika skrivnost, ko je Gospod navzoč v vsej svoji resničnosti pod evharističnima podobama, je skrivnost, ki jo moramo vedno znova počastiti in ljubiti! Tu bi rad navedel besede Katekizma katoliške Cerkve, ki vsebujejo sad premišljevanja vere in teološke refleksije dveh tisočletij: »Jezus Kristus je navzoč v evharistiji na edinstven in neprimerljiv način. Navzoč je resnično, stvarno in bistveno: s telesom in krvjo, z dušo in božanstvom. V njej je torej navzoč na zakramentalen način; pod evharističnima podobama kruha in vina je navzoč ves Kristus: kot Bog in človek« (prim. KKC 1374). Tudi Rupert je s svojim razmišljanjem prispeval k tej natančni formulaciji.

Drugi spor, v katerega je bil vpleten opat iz Deutza, zadeva problem usklajevanja božje dobrote in vsemogočnosti z obstojem zla. Če je Bog vsemogočen in dober, kako naj potem razložimo dejstvo zla? Rupert se je odzval na stališča učiteljev teološke shole v Laonu, ki so z vrsto filozofskih premislekov v božji volji ločevali »pritrditev« in »dopuščenje«; tako so prišli do sklepa, da Bog dopušča zlo, ne da bi mu pritrdil, torej ne da bi ga hotel. Rupert pa se odpove uporabi filozofije, ki jo ima za neustrezno zaradi tako velikega problema, in ostaja preprosto zvest svetopisemski pripovedi. Izhaja iz božje dobrote, iz resnice, da je Bog najbolj vzvišeno dober in ne more hoteti drugega kot dobro. Tako razbira izvor zla v človeku samem in v zgrešeni rabi človeške svobode. Ko se Rupert sooči s to temo, napiše cele strani, polne verskega zanosa, s katerim hvali neskončno Očetovo usmiljenje, božjo potrpežljivost in dobrohotnost do grešnega človeka.

Kot drugi srednjeveški teologi se je tudi Rupert spraševal, zakaj se je božja beseda, Božji Sin učlovečil. Nekateri, pravzaprav mnogi, so odgovarjali tako, da so razlagali učlovečenje Besede z nujno potrebo po zadostitvi za človekov greh. Rupert pa s kristocentričnim pogledom na zgodovino odrešenja razširi obzorje in v svojem delu z naslovom O proslavljenju Trojice zavzame stališče, da je bilo učlovečenje, ta osrednji dogodek vse zgodovine, predvideno že od večnosti, tudi neodvisno od človekovega greha, da bi vse stvarstvo lahko hvalilo Boga Očeta in ga ljubilo kot ena sama družina, združena okrog Kristusa, Božjega Sina. V noseči ženi iz Razodetja vidi torej vso zgodovino človeštva, ki je usmerjena h Kristusu, kakor je spočetje usmerjeno k porodu. To gledanje so kasneje razvili drugi misleci in je ovrednoteno tudi v sodobni teologiji, ki trdi, da je vsa zgodovina sveta in človeštva spočetje, usmerjeno h Kristusovemu rojstvu.

Pri razlagi Svetega pisma se Rupert ne omejuje na ponavljanje nauka očetov, ampak pokaže tudi svojo izvirnost. Tako je prvi pisatelj, ki je nevesto iz Visoke pesmi poistovetil z Marijo. Njegova razlaga te svetopisemske knjige se tako pokaže kot nekakšna mariološka suma, v kateri predstavi Marijine privilegije in izvrstne kreposti. V enem najbolj navdihnjenih odlomkov tega komentarja Rupert piše: »O najbolj ljubljena med ljubljenimi, Devica devic, kaj hvali na tebi tvoj ljubljeni Sin, ki ga poveličuje ves zbor angelov? Hvali preprostost, čistost, nedolžnost, nauk, sramežljivost, ponižnost, neokrnjenost duha in mesa, to je neomadeževano devištvo« (In Canticum Canticorum 4,1-6, CCL 26, pp. 69–70).

Dragi prijatelji, iz teh kratkih namigov že lahko opazimo, da je bil Rupert goreč teolog, obdarjen z veliko globino. Kot vsi predstavniki meniške teologije je tudi on znal povezati razumski študij skrivnosti vere z molitvijo in kontemplacijo, ki jo je razumel kot vrh slehernega spoznanja Boga. On sam včasih govori o svojih mističnih izkustvih, na primer takrat, ko nam zaupa neizrekljivo veselje, da je zaznal Gospodovo navzočnost: »V tistem kratkem hipu sem izkusil, kako resnično je, kar je sam povedal: Učite se od mene, ki sem krotak in v srcu ponižen« (De gloria et honore Filii hominis. Super Matthaeum 12, PL 168, 1601). Tudi mi lahko vsak na svoj način srečamo Gospoda Jezusa, ki nenehno spremlja našo pot in se v evharističnem kruhu in v svoji besedi ponavzočuje za naše odrešenje.

Prevedel br. Miran Špelič