Družina, ki jo sestavljajo starša Jozef in Wiktoria Ulma ter njuni otroci, vključno z nerojenim detetom pod materinim srcem, je danes skupaj sprejeta v občestvo blaženih. Ta neobičajna beatifikacija je ganljivo pričevanje o njihovi požrtvovalnosti med drugo svetovno vojno, ko sta zakonca skupaj z otroki nudila zatočišče osmim Judom in jih tako vsaj za nekaj časa zaščitila pred preganjanjem nacistov.

Kdo so bili Ulmovi?

Družina Ulma je živela običajno življenje v obdobju druge svetovne vojne. Jozef je delal na polju in čebelaril, Wiktoria pa je skrbela za dom in njunih šest otrok, pričakovali so rojstvo sedmega. S svojimi preprostimi vsakdanjimi opravili so zgledno živeli evangeljski nauk. Družinske molitve, skupna vzgoja v veri in prebiranje Svetega pisma so gospodinjstvo Ulmovih spremenili v to, kar je papež Janez Pavel II. imenoval »domača Cerkev«, ki je svojo toplino in podporo nudila tudi najranljivejšim članom družbe, vključno z Judi, ki so se v tistem času soočali z velikansko nevarnostjo.

Mlad par s številnimi otroki ljudi spodbuja k premisleku o vojnah nekoč in danes, o prijateljstvih in izjemni požrtvovalnosti ter ljubezni do bližnjega, tudi za ceno lastnega življenja.

Svetniško družino na Poljskem dobro poznajo, svetovni javnosti pa je bila podrobneje predstavljena šele po napovedi današnje beatifikacije. V domovini so bile podobe Ulmovih že desetletja povsod na ogled: prikazovale so mlad par s številnimi otroki in ljudi spodbujale k premisleku o vojnah nekoč in danes, o prijateljstvih in izjemni požrtvovalnosti ter ljubezni do bližnjega, tudi za ceno lastnega življenja.

Wiktoria in Jozef Ulma. FOTO: yadvashem.org

Pot k beatifikaciji

V pripravi gradiv za beatifikacijski postopek so pristojni v njihovem družinskem Svetem pismu med drugim odkrili podčrtano besedo »Samarijan«, ki jo je spremljal odločen »da«. Ta izbira je poosebljala njihovo zavezanost pomoči drugim, zavezanost, ki je vztrajala sredi sveta, polnega nasilja in razdora. Na številnih fotografijah, ki jih je posnel amaterski fotograf Jozef Ulma, je bilo delavno in harmonično življenje družine v popolnem nasprotju s kaosom tistega časa.

Do tragedije je prišlo, ko so bili Ulmovi ovadeni in izdani: 24. marca 1944 so nacisti vdrli v njihov dom.

Do tragedije je prišlo, ko so bili Ulmovi ovadeni in izdani. 24. marca 1944 so nacisti vdrli v njihov dom, in podstrešje, kjer so skrivali svoje judovske prijatelje, se je spremenilo v kraj groze. Jozefa in Wiktorio so usmrtili pred očmi njunih otrok, Wiktoria je bila v sedmem mesecu nosečnosti. Niti otrokom niso prizanesli. Na koncu so še zažgali hišo.

Judovsko-krščansko mučeništvo

Duhovnik, ki je sodeloval pri pripravi gradiva za beatifikacijo, je v pogovoru za medije opozoril, da je mučeništvo Ulmovih preseglo krščanski okvir: bilo je judovsko-krščansko mučeništvo. Ta vidik poudarja nesmiselno pobijanje nedolžnih življenj, družine Ulma in osmih Judov, vključno s srhljivo podrobnostjo: kri, ki je kapljala z žrtev, je »umazala« fotografijo dveh judovskih žensk, skrito pod njimi, in tako ohranila relikvijo njihovega mučeništva. Ta pretresljiva zgodba je prikazala dvojnost groze in upanja, ob čemer so si Ulmovi prizadevali utelešati luč evangelija v izzivih vsakdanjega življenja.

Luč družine Ulma, ki jo je država Izrael priznala za pravično med narodi, Katoliška cerkev pa jo danes razglaša za blaženo, še naprej sveti.

Luč družine Ulma, ki jo je država Izrael priznala za pravično med narodi, Katoliška cerkev pa jo danes razglaša za blaženo, še naprej sveti. Njihova zgodba kljubuje temi vojne, njihova beatifikacija - vključno z beatifikacijo nerojenega otroka - pa je izjemna potrditev njihove žrtve. Kardinal Marcello Semeraro, prefekt Dikasterija za zadeve svetnikov, je ta izjemen primer primerjal s »krstom krvi«, kar je odmev tragične svetopisemske pripovedi o nedolžnih otrocih. Zapuščina družine Ulma v celoti poudarja moč ljubezni, sočutja in žrtvovanja sredi najtemnejših časov.

Ulmovi. FOTO: cruxnow.com

V poljskih kinematografih film o svetniški družini

V poljskih kinematografih so v letošnjem avgustu začeli predvajati film, ki z različnih vidikov predstavlja svetniško družino. Kot je v pogovoru za medije pojasnil režiser Dariusz Walusiak, se je ob njeni zgodbi vprašal, zakaj sta se Jozef in Wiktoria odločila za dejanje s tako velikim tveganjem. Odgovor na to vprašanje se je izkazal za »preprost in lep hkrati«: Ulmova sta bila globoko verna človeka, katoliško vero sta živela vsak dan, bila je očitno vodilo in smisel njunega življenja. Posnemali so Jezusa in mu sledili do konca v skladu z besedami: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.«

Zgodba o družini Ulma se sooča z vprašanji o smislu človeškega življenja in prikazuje junaštvo vere.

V filmu je njihova drža v ostrem nasprotju z nacistično ideologijo, ki so ji bili zavezani Nemci: ta je temeljila na odpovedi krščanskemu Bogu in s tem povezani odprtosti za demonske dejavnosti. Film z naslovom »Ulmowie. Błogosławiona rodzina« (Ulmovi: blagoslovljena družina) je zaenkrat na voljo le v poljskem jeziku.

»Umetniško delo o dobrem, ki premaga zlo ...«

Po navedbi nemškega katoliškega portala kath.net to »ni v prvi vrsti film o zločinu in sovraštvu, temveč o upanju in usmiljenju … Je umetniško delo o dobrem, ki premaga zlo, o žrtvah, katerih pomen je končno razkrit.« Režiser Walusiak je za medije še povedal, kako »trenutno živimo v času, ko so napadene klasične vrednote, ko se uničujejo družine in ubija na milijone nerojenih otrok. Zgodba o družini Ulma se zato sooča z vprašanji o smislu človeškega življenja in prikazuje junaštvo vere«. Sam na to gleda skozi prizmo boja dveh svetov, dobrega in zlega, in v filmu sooča Božji svetovni red z revolucionarnim sistemom nacionalsocialistične Nemčije. Kot pravi, je tema v novi različici aktualna tudi danes, saj nove ideologije poskušajo človeka oddaljiti od Boga in ga zasužnjiti.

Režiserju filma je uspelo posneti izjemno dragoceno gradivo, ki nasprotuje obtožbam o t. i. »poljskem antisemitizmu«.

Film je nastajal skoraj 20 let. Na začetku je bila družina Ulma skoraj neznana, vendar je režiser Dariusz Walusiak zbiral gradivo, beležil pričevanja prič, ki so se še spominjale družine Jozefa in Wiktorie, odkrival nova dejstva ter raziskoval motive in čustva tako junakov te zgodbe kot tudi odgovornih za te in druge zločine. Prvi sogovornik, katerega pogovor je režiser posnel, je bil leta 2004 brat Jozefa Ulme, Władysław. Tega brata in okoli deset drugih očividcev, katerih spomine je bilo mogoče dokumentirati za film, danes ni več med živimi.

Režiser Walusiak se je srečal tudi z drugimi prebivalci vasi Markowa, med drugim s hčerkama Antonija in Dorote Szylar, katerih starši so več kot poldrugo leto na svojem podstrešju skrivali in hranili sedemčlansko družino Weltz. V vasi Markowa je bilo skritih in zaščitenih še 21 Judov. Režiser je zadovoljen, da mu je uspelo posneti »izjemno dragoceno gradivo, ki nasprotuje obtožbam o t. i. 'poljskem antisemitizmu'«.

Pesem o družini Ulma (ki ni del filma) - z zgodovinskimi posnetki in odigranimi video prizori:

1/8