V nedeljo, 29. maja, je bilo v baziliki Marijinega vnebovzetja na Sveti Gori pri Gorici romanje obeh Goric. Po prestopu jubilejnih vrat je somaševanje ob koprskem škofu Juriju Bizjaku in številnih duhovnikov vodil goriški nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli. Bogoslužje je bilo v slovenskem, italijanskem, furlanskem in latinskem jeziku. Sklep bogoslužja je bil pri spominskem obeležju Concordia et pax (Sloga in mir).

Goriški nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli se je v pridigi navezal na Marijo, Mater usmiljenja. Spraševal se je, od kdaj Marijo tako imenujemo. Po zgodovinskih virih naj bi se to naslavljanje začelo na začetku drugega tisočletja. Neki hudodelec, ki seje pozneje spreobrnil in postal menih, je v snu je videl lepo gospo in ji izjavil, da je ne pozna, ona pa se je predstavila: »Jaz sem Mati usmiljenja«.

Tudi cerkveni očetje so Marijo že na začetku krščanstva imenovali Mati usmiljenja, kar se kaže v molitvi iz tretjega stoletja Pod tvoje varstvo pribežimo, ki se je najprej glasila Pod tvoje usmiljenje se zatekamo, latinska tradicija pa jo je spremenila, je razložil nadškof. V grščini izraz usmiljenje pomeni dobro drobovje – dobra notranjost – dobro srce – usmiljeno srce. Usmiljenje ni razumsko, gre za brezpogojno ljubezen, meni nadškof, kar je ponazoril s priliko o izgubljenem sinu. Marijo imenujeta Mati usmiljenja tudi Cerkev in Sveto pismo. »Jezusova Mati Marija, prav zato, ker je Mati Sina, na katerem sije usmiljeno Očetovo obličje, je lahko prav zato le Mati usmiljenja.«

Usmiljenje v Svetem pismu je večkrat omenjeno, je pridigo nadaljeval goriški nadškof. Jezus je usmiljen do stotnikovega služabnika, v berilu iz stare zaveze je bil usmiljen Salomonu, Pavel v drugem berilu zatrjuje, da je evangelij izraz usmiljenja, saj je Bog bogat v usmiljenju in nas rešuje po svojem križu in vstajenju.

Goriški nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli je pridigo sklenil z besedami, da Mati usmiljenja ni samo izraz zaupanja v Marijo, ampak oznanjevanje bistva evangelija, česar pa včasih ne razumemo in si Božje usmiljenje zamišljamo kot preprost odpustek, lažno dobrohotnost, pretirano širokogrudnost. Vendar je nadškof poudaril, da je usmiljenje zelo zahtevno. »Kdor doživi Božje usmiljenje ne doživi amnistije, ampak mu je dana sposobnost, da korenito spremeni svoje življenje in nesebično ljubi. To je bila tudi Marijina izkušnja. Od vsega začetka je doživljala Božje usmiljenje; bila je rešena že pred spočetjem in vse od njega dalje. Zato je Mati usmiljenja do nas in nam ne pomaga samo v naših potrebah, pač pa zlasti v stalnem spreobračanju v božje usmiljenje. To milost jo prosimo tudi danes, v njej posvečenem svetišču,« je sklenil nadškof.