Župnija sv. Jakoba Velikega v mestu Talisay na filipinskem otoku Cebu je v nadaljevanju pojasnila, da »katoličani na splošno ne dovoljujejo porok na vrtu ali porok zunaj cerkve, saj je zakonska zveza zakrament in ne zgolj zasebno praznovanje ali druženje«.

Kot prvo utemeljitev navajajo, da je cerkev svet kraj, kjer se obhaja evharistija in kjer se občestvo zbira k čaščenju Boga. Poroka v cerkvi izraža, da je zveza para ukoreninjena v Bogu, postavljena pred Njega in podprta s strani celotnega vernega občestva. Cerkvena poroka kaže, da si par ne le obljublja medsebojne ljubezni, ampak tudi vabi Boga, naj bo v središču njunega zakonskega življenja.

Drugič: poročno bogoslužje je dejanje čaščenja. Izmenjava poročnih obljub se zgodi v navzočnosti Boga in Cerkve ter poudarja, da je zakonska zveza vseživljenjska zaveza in ne zgolj romantičen dogodek. Poročni obred v cerkvi poudarja svetost, neuničljivost in milost zakramenta.

Čeprav je poroka v cerkvi merilo, pa lahko Cerkev odobri tudi izjeme.

Tretjič: Cerkev si prizadeva zaščititi dostojanstvo in pomen zakonske zveze. Poroke na prostem ali na vrtu zlahka preusmerijo pozornost na estetiko, udobje ali osebne izbire kot na zakramentalno naravo zakonske zveze. Cerkveno okolje pomaga poudariti vero, molitev in predanost.

Ampak: čeprav je poroka v cerkvi merilo, lahko Cerkev odobri tudi izjeme. Z dovoljenjem škofa lahko par poroko iz tehtnih pastoralnih razlogov obhaja tudi na drugem primernem kraju. Takšni primeri so redki in jih velja skrbno preučiti.

Če povzamemo: katoličani naj bi poročni obred opravili v cerkvi, ker je izmenjava poročnih obljub sveta in namenjena čaščenju, zato naj bi jo doživeli v okolju cerkve, ne pa zgolj praznovali kot lep dogodek.