Prvo berilo: Bog pokliče Abrahama, očeta Božjega ljudstva, 1 Mz 12,1–4a;
Ps 33;
drugo berilo: Bog nas kliče in razsvetljuje, 2 Tim 1,8b–10

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 17,1–9)

Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!«

Video razlaga za otroke

Več kot trenutek sijaja

Piše: Jure Sojč

Danes začnimo nekoliko drugače. Lovec je peljal svojega novega lovskega psa na preizkus. Ustrelil je raco, ki je padla v jezero. Pes je stekel po vodi, pobral raco in jo prinesel nazaj. Mož je bil navdušen. Naslednji dan je povabil soseda na lov, da bi mu pokazal psa, ne da bi mu razložil, kaj je pri njem posebnega. Raca je padla v jezero, pes je spet hodil po vodi in jo prinesel. Sosed ni rekel ničesar. Ko se je to večkrat ponovilo, lastnik ni zdržal več in je vprašal: »Si opazil kaj nenavadnega pri mojem psu?« Sosed je odgovoril: »Sem. Tvoj pes ne zna plavati.« Čudež je bil pred njegovimi očmi, a ga ni videl. Opazil je le to, da pes ne ustreza njegovim pričakovanjem.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Ta zgodba poskuša pomagati razložiti današnji evangelij. Tudi Peter na gori Jezusove spremenitve ne razume bistva. Vidi sijaj, Mojzesa in Elija, sliši nekaj, česar še ne dojame, in takoj predlaga rešitev: postavimo tri šotore. Ujeti trenutek. Ostati tukaj. Ohraniti ta veličastni trenutek. Peter vidi nekaj izjemnega, a ne razume, zakaj je ta trenutek pomemben. Tako kot sosed pri psu: vidi dogodek, a zgreši pomen.

V čem je torej pomembnost evangelija o spremenitvi? Ne v tem, da bi učenci imeli versko izkušnjo za arhiv spominov. Ne v tem, da bi ostali na gori. Spremenitev ni nagrada, ampak opora. Jezus se razodene v slavi zato, da bi učenci zmogli iti dol v Jeruzalem, v trpljenje, v križ. Evangelij jasno pove, da Mojzes in Elija govorita z Jezusom o njegovem »izhodu«, o poti, ki vodi skozi daritev. Slava ni pobeg iz resničnosti, ampak obljuba, kam resničnost vodi.

Ne ustavljajte se pri občutku, ampak hodite za njim.

Pogum za naprej

Peter bi rad gradil šotore, Oče pa govori: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ne glejte le sijaja. Ne ustavljajte se pri občutku, ampak hodite za njim. Spremenitev nas uči, da vera ni v tem, da bi razumeli vse, ampak da zaupamo tudi takrat, ko še ne vidimo konca.

To je posebej pomembno v postnem času. Post ni čas, ko bi iskali le tolažbo ali lepe občutke, ampak čas, ko se učimo hoditi za Kristusom tudi takrat, ko nas pot vodi navzdol, v napore in odpovedi. Gora je dana, da se nanjo spomnimo v dolini. In prav ta spomin nas varuje, da ne obupamo, ko ne vidimo več svetlobe.

Bistvo tega evangelija je preprosto: Bog nam včasih pokaže več, kot potrebujemo za ta trenutek, ne zato, da bi ostali tam, ampak da bi imeli pogum iti naprej. Če bomo gledali le to, česar ne razumemo ali kar ne ustreza našim predstavam, bomo zgrešili bistvo. Če pa bomo poslušali Sina, bomo tudi v temi vedeli, kam vodi pot.