Zapri
Iskanje

Zakaj trpljenje?

Jože Pavlič
Za vas piše:
Jože Pavlič
Objava: 10. 04. 2020 / 11:22
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 10.04.2020 / 17:11
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Zakaj trpljenje?

Samoizpraševanje na veliki petek.
Nenadoma, povsem nepričakovano, se zažre vate. Kot rak. S svojimi vztrajnimi pohlepnimi lovkami ti sesa telesne moči, se ti prilepi na dušo kot težak, neznosno lepljiv in boleč predmet. Tujek tvojemu telesu. In vendar nagonsko čutiš, da ga ne moreš kar odtrgati od sebe; da postaja počasi del tebe, da te vsrkava vase, se spaja s tabo v eno samo bolečo kljujočo točko.

Vedno huje je, vedno bolj drgetaš v njegovem stiskajočem objemu, vedno raje bi mu ušel, hkrati pa čutiš, da postaja vedno bolj tvoj gospodar, da te ima skoraj vsega v oblasti. Skoraj vsega pravim, kajti če hočeš, da se ga rešiš, ne boš uspel s silo, ampak le s potrpežljivim čakanjem in prenašanjem njegove peze. Čutiš, da se moraš tako globoko potopiti vanj, dokler ne dosežeš dna njegovega vrtinca in se odženeš, pogumni plavalec, spet nazaj proti svetlikajočim se vodnim višinam. Veš, da ga moraš enostavno vsesati vase, ga dodobra pregnesti in ono tebe, nato ga boš lahko nadkrilil.

Vsakdo mora na svoj način preživljati in reševati najtežje osebne trenutke.

Takrat si čisto sam, kot Job ali kot Kajn, odvisno od tega, kaj imaš nad sabo. Ne pomaga ti noben nasvet. Mogoče še najbolj razumevajoč pogled brez besed, prijazen pozdrav, krepak stisk roke. Beseda poguma: Drži se! Vse ostalo je le besedni balast, kajti trpljenje je sestavni del našega zemeljskega bivanja, saj smo vsi zaznamovani s kajnovsko krvjo. Truditi pa se moramo, da bi bili Abeli. Odpuščajoči, razumevajoči, pohlevni, pripravljeni celo nastaviti glavo na žrtvenik lastnih upanj in ciljev, če Bog hoče tako.

V trpljenju te včasih zapusti celo Bog. Zapusti kot svetopisemskega pravičnika Joba. Da se potopiš v mrk duše, v leglo lastne nemoči, v razbesnelo reko strasti, ki te hoče zmleti med hudourniškimi kamni. Misliš si: sedaj je konec z menoj, sedaj so se za mano zaprla še zadnja vrata Božje milosti, ki mi je vedno svetila. Pa ni tako. Preveč si črnogled, prehitro sklepaš in prekmalu obupuješ. Ne veš, da za mračnimi bliskajočimi se nočmi vedno znova prisije svetlo sonce upanja. Pozabljaš na to. Pozabljaš, ker si sebičen v svoji omejeni človeški misli.



Trgati hočeš le cvetlice sreče, rad bi se izognil bolečim osatom in trnju, ki se ti zapleta pod noge, ti rani roko pri hoji skozi gosti gozd, podrast. Ne moreš vedno stopati po gozdnih čistinah, po čudovito skladnem rastju smrek, borov, kostanjev, bukev, ampak moraš zagaziti tudi v nenadne pregraje goščavja, če hočeš doseči cilj – gorsko točko. Hoja po markiranih poteh je sicer udobnejša, a ljudje smo že taki, da trmoglavimo po svoje. Potem je potrebno veliko truda, da se znajdemo na poteh z Božjimi markacijami.

Če ne bi bilo trpljenja, človek ne bi vedel, kaj je sreča, zadovoljen in nasmejan obraz. Če ne bi bilo tihih bridkih ur, ko se soočaš sam s seboj, ne bi občutil, kako nebogljen si brez Božje milosti in kako hitro lahko grešiš. Če ne bi bilo ponižanj, bi preveč ponosno dvigal glavo v ošabnem samozavedanju in samopoveličevanju. Tako pa te vsak dan Bog večkrat dobrohotno opozori na tvojo majhnost, ranljivost, krhkost, grešnost, nesposobnosti. Da se ne bi kajnovsko poviševal in živel v prividih.



Od časa do časa ti nameni težko preizkušnjo, hud življenjski udarec, ki te skoraj podre. Tako najprej misliš, a ga vseeno preboliš in, če se opreš z vsem zaupanjem na Boga, preboliš tudi najgrenkejše trenutke osame in zapuščenosti ter življenjskih preizkušenj. Takrat šele začutiš, koliko dobrote in Božje previdnosti ti je namenil Stvarnik.



Hvaležen spoznavaš: prerastel sem lastno bolečino, da bi z njo za korak prerastel svojo človeško majhnost in postal bolj človeški in bolj Božji.

Trpljenje je studenec prečiščevanja za vsakogar izmed nas. Da bi bili bliže Bogu in hkrati vedno bolj oddaljeni od Zemlje, od vsega priklepajočega in obvezujočega. Od vsega, kar nas bremeni kot ljudi.

Trpljenje je milost, naj se sliši še tako nenavadno.

Foto: Jožef Pavlič

Nalaganje
Nazaj na vrh