Sama sta zgradila hišo, v njej vzgojila hčerki Valentino in Anjo ter si ustvarila dom, v katerem se prepletata dve verski tradiciji. Jožica prihaja iz katoliške, Jože pa iz evangeličanske družine, vendar razlike med njima nikoli niso bile ovira. Danes njun balkon občudujejo mimoidoči iz Slovenije in tujine, njuno delo pa je bilo za urejenost doma že šestnajstkrat nagrajeno.

Hiša zakoncev Balek, v kateri živijo tri generacije. FOTO: Domen Permozer 

Kako sta se spoznala in kaj vaju je pritegnilo drug pri drugem?

JOŽICA: Spoznala sva se na veselici. Jaz sem takrat delala v Moravskih Toplicah, Jože pa je bil zaposlen v Avstriji. Med tednom ga ni bilo doma, zato sem vedno komaj čakala petek, ko se je vrnil. Skupaj sva imela samo konec tedna, v nedeljo pa je moral že nazaj. Verjetno naju je tudi to čakanje še bolj povezalo. Pri njem me je pritegnilo, da je bil delaven, iznajdljiv in da se je znal lotiti skoraj vsake stvari.

JOŽE: Bila sva mlada in takrat se o vsem ni toliko razmišljalo kot danes. Spoznala sva se, začela hoditi skupaj in hitro ugotovila, da se dobro razumeva. Jožica je bila odprta, družabna in pripravljena poprijeti za delo. To mi je bilo všeč.

FOTO: Domen Permozer 

Prihajata iz različnih verskih okolij. Kako sta se dogovorila glede poroke?

JOŽICA: Jaz sem katoličanka, Jože pa evangeličan. Nikoli nisva zahtevala, da bi eden zaradi drugega zatajil svojo vero. To se mi zdi napačno. Vsak naj spoštuje svojo tradicijo in hkrati tudi vero drugega. Pred poroko je bilo nekaj več dogovarjanja in papirjev, vendar sva vse uredila brez večjih težav.

Poročila sva se 9. aprila 1994. Poroko smo začeli na mojem domu, kamor je Jože prišel pome in nato smo se opravili proti matičnemu uradu. Najprej sva se poročila civilno, nato pa še v katoliški in evangeličanski cerkvi. Zato se rada pošaliva, da sva se poročila kar trikrat. Poroka je bila skromna in preprosta. Praznovalo nas je okoli 90 svatov z obeh družin. Pomembno nama je bilo, da sva oba lahko ostala zvesta temu, v čemer sva bila vzgojena.

JOŽE: Poroka je trajala vse do zgodnjih jutranjih ur, vzdušje pa je bilo ves čas polno smeha, veselja in dobre volje. Še posebej nama bosta v spominu ostala prodaja čevlja in prihod maškar, ki so poskrbele za dodatno presenečenje ter praznovanje še bolj popestrile.

Kaj je po vajinem mnenju skrivnost dolgega in trdnega zakona?

JOŽICA: Razumevanje, popuščanje, spoštovanje in zaupanje. Brez tega ne gre. V zakonu pridejo dobri in slabi dnevi. Tudi midva se kdaj ne strinjava, toda pri nama zamera ne traja dolgo. Po pol ure se že pogovarjava, kot da ni bilo nič. Pomembno je tudi, da si pomagava. Jože nikoli ni rekel, da je nekaj samo moje delo, jaz pa prav tako ne gledam, kaj bi moral narediti samo on.

Ljubezen zakoncev Balek cveti že več kot tri desetletja. FOTO: Domen Permozer 

JOŽE: Ni dobro, da vsak vztraja samo pri svojem. Enkrat popusti eden, drugič drugi. Zakon ni tekmovanje, kdo bo imel prav. Če si človeka zaupata in se spoštujeta, se da marsikaj rešiti.

Od kod izvira vajina ljubezen do rož in kdo je dal prvo pobudo za tako bogato okrašen balkon?

JOŽE: Pobuda je pravzaprav prišla z moje strani. Veliko sem delal z lesom in izdeloval balkonske ograje. Vedno sem govoril, da nima smisla narediti lepe ograje, če potem na njej ni rož. Balkon brez rož se mi je zdel prazen. Ko sva uredila tudi svojo ograjo, sem Jožici rekel, da morava nanjo postaviti še korita in zasaditi rože.

JOŽICA: Začela sva precej skromno, nato pa se je vse skupaj počasi širilo. Dodajala sva nova korita in viseče košare, nekaj časa pa sva imela rože razporejene skoraj okoli celotne hiše. Hiše brez rož si sploh ne predstavljam. Ko vidim balkon, na katerem ni niti ene rože, se mi zdi, da mu nekaj manjka.

Kako se na vajin balkon odzivajo mimoidoči in kaj vama pomenijo priznanja?

JOŽICA: Ljudje se pogosto ustavijo in vprašajo, ali lahko fotografirajo. Med njimi so Slovenci, Avstrijci, Madžari in gostje iz Moravskih Toplic. Nekoč sta obiskovalca prišla prav zato, ker sta balkon prej videla v televizijskem prispevku. Mislila sta ostati nekaj minut, potem pa smo se pogovarjali skoraj uro. Vesela sem, ko ljudem polepšava dan in ko opazijo trud.

Za lepo urejen balkon sta prejela že šestnajst priznanj. FOTO: Domen Permozer 

JOŽE: Balkon urejava zase in za svojo dušo, ne zaradi nagrad. Je pa lepo, ko občina prepozna delo in skrb za okolico.

JOŽICA: Doslej sva prejela šestnajst priznanj za lepo urejen balkon. Prvo leto so naju vprašali, ali ga lahko fotografirati, danes pa že vedo, da so dobrodošli. Priznanje je potrditev, da je bilo vse zalivanje, sajenje in delo opaženo, vendar nama največ pomeni, ko se ljudje ustavijo z iskrenim občudovanjem.

Celoten intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina (31/2026).