Zapri
Iskanje

Žalostna Mati Božja – Glej, tvoja mati!

Za vas piše:
Tereza Mohar
Objava: 15. 09. 2021 / 10:05
Oznake: Duhovnost, Praznik, Vera
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 15.09.2021 / 10:08
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Žalostna Mati Božja – Glej, tvoja mati!

Žalostna Mati Božja – Glej, tvoja mati!
»O, kaj žalosti prestati, morala je sveta Mati, k’tere Sin je rešil svet.« FOTO: Marjan Smerke.
Prazniku Povišanja Svetega Križa sledi 15. septembra Marijin praznik, ko občutimo njeno bolečino ob Jezusovi smrti na križu.

Na ta dan je pri besednem bogoslužju pred evangeljsko Alelujo tako imenovana pesem slednica, kakršno imamo v bogoslužju Katoliške cerkve le na štiri velike praznike: na veliko noč, na binkošti, na praznik Svetega Rešnjega Telesa in na današnji Marijin praznik.

Podružnična cerkev Žalostne Matere Božje na Bukovem vrhu. FOTO: Andrej Praznik.

Slednica Mati žalostna je stala (lat. Stabat Mater dolorosa) opisuje Marijino bolečino, ko je stala pod križem. Dogodek je na kratko opisan v Janezovem evangeliju: »Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopajeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,25-27).

Slednica je verjetno nastala v 13. stoletju, svoj izvor pa ima v frančiškanski in marijanski pobožnosti. Kot mogoča avtorja se omenjata dva, Jacopone da Todi ali sv. Bonaventura, oba frančiškanska redovnika. V začetku je bila to zasebna molitev, v uradni Rimski misal pa je bila prevzeta hkrati s praznikom Žalostne Matere Božje leta 1727.

Pesem slednica je prevedena v številne jezike, in sicer v isti pesemski obliki, da jo je mogoče peti na izvirno gregorijansko melodijo. Veliki skladatelji vseh obdobij so skušali to bogato in čustveno razgibano srednjeveško besedilo preliti v glasbo.

Mati žalostna je stala, / zraven križa se jokala, / ko na njem je visel Sin.

V grenko žalost zatopljena / je nje duša prebodena / z mečem silnih bolečin.

O, kaj žalosti prestati / morala je sveta Mati, / k’tere Sin je rešil svet.

V žalosti vzdihuje bleda, / ko v trepetu Sina gleda, / kaj trpi na les razpet.

Komu potok solz ne lije, / ko bridkosti zre Marije, / grenke nad morja bridkost?

Kdo prisrčno ne žaluje, / ko to Mater premišljuje, / njenih boli velikost?

Vidi Jezusa trpeti, / grehe ljudstva nase vzeti, / šibam vdati se voljno.

V Sina le pogled upira, / ko ves zapuščen umira, / k smrti nagne že glavo.

Mati, vir ljubezni prave, / naj občutim te težave / in s teboj žalujem zdaj.

Daj, da bo srce se vnelo / in za Jezusa gorelo / mi v ljubezni vekomaj.

Sveta Mati, to te prosim: / rane Kristusa naj nosim, / vtisni v moje jih srce.

Sinu tvojemu so rane / v odrešenje moje dane, / tudi mene naj bole.

Naj s teboj sedaj žalujem, / Križanega objokujem, / ko v dolini solz živim.

S tabo poleg križa stati, / s tabo združen žalovati / v bridkem joku hrepenim.

Prosim, hvaljena Devica, / ti mi bodi tolažnica, / daj mi delež bolečin.

Daj mi, da bom vse življenje / rad premišljal to trpljenje, / ko je umiral Božji Sin.

Mene križ naj obtežuje, / mene s tugo napolnjuje / sveta kri njegovih ran.

Ti pa varuj, Mati ljuba, / da moj del ne bo poguba, / kadar pride sodni dan.

Kristus, ko bo treba umreti, / daj po Materi presveti, / da skušnjave zmagal bom.

Ko pa smrt telo mi vzame, / dušo mojo naj objame / večne slave rajski dom.


Nalaganje
Nazaj na vrh