Konferenco je organiziral Inštitut Tessera Vitae, ki ga vodi Andreja Rustja, avtorica knjige o prezrtem žalovanju ob prenatalni smrti, ki je znanja in izkušnje spremljanja umirajočih in žalujočih pridobivala v nemških klinikah in Slovenskem društvu Hospic. Danes vodi skupine za pomoč pri žalovanju in individualne razgovore. V teh skupinah je marsikdo prvič doživel, da sme biti žalovanje izrečeno na glas.

Andreja Rustja, avtorica knjige o prezrtem žalovanju ob prenatalni smrti. FOTO: Mirko Nidorfer

Na prvi konferenci je sodelovalo 9 predavateljev, ki žalovanje poznajo vsak s svoje strani — od logoterapije in etnologije do hospica, duhovne oskrbe, staranja, literature in osebne izkušnje, da bi žalovanje osvetlili z več strani in podprli tiste, ki se z njim srečujejo pri svojem delu.

V uvodu so prebrali pozdrav Metke Klevišar, zdravnice, ustanoviteljice Slovenskega društva Hospic. V slovenski prostor je prva odprla za odkrit pogovor o umiranju, žalovanju in dostojanstvu ob koncu življenja. Brez nje slovenski hospic ne bi bil to, kar je danes.

Udeleženci konference smo dobili vsak svoj kamen, ki je imel svoj pomen z zgodbo o avstralski ženi, ki je žalovala za svojim možem in so ji otroci prinesli vsak svoj kamen in s kamnom je bila tako povezana s svojo vaško skupnostjo in ni bila več sama v svoji žalosti.

FOTO: Mirko Nidorfer

Žalovanje spremlja vsakega človeka, a o njem pogosto molčimo. Žalovanje ni bolezen, ni pomanjkanje vere, ni izguba razuma. Žalovanje je ljubezen, ki ni mogla biti izražena. Žalovanje je naraven človeški odziv na izgubo in večplastna izkušnja, v kateri se prepletajo žalost, jeza, strah, krivda in boleča praznina. Dr. Anton Trstenjak je pri 87. letih zapisal: »Duhu je smrt tuja, prihaja mu samo od telesa« in izdal knjigo Umrjem, da živiš, ki govori o smislu smrti.

FOTO: Mirko Nidorfer

Sodobna družba, ki je usmerjena v uspešnost, ugodje, zdravje, moč, zunanjo lepoto in obvladovanje življenja, pogosto trpljenje, minljivost in smrt odriva iz zavesti in vsakdanjega pogovora. Eksistencialno soočenje s trpljenjem in smrtjo zato odpira tudi temeljno vprašanje: kaj je v življenju resnično bistveno.

Tako je konferenca udeležencem odprla številna vprašanja in na mnoga odgovorila s perspektive pogleda, da smrt nima zadnje besede pri verujočih v dimenziji pogleda vere v posmrtno življenje.