Smrt bližnjega to urejenost nenadoma prekine. Takrat se razkrije, kako malo smo vajeni biti ob človeku, ki ga boli izguba drage osebe. Ko mi je umrla mama, so mi mnogi izrazili sožalje – osebno in po telefonu. Hvaležen sem bil za vsako znamenje bližine. Toda le redki so me vprašali »Kako si?« in nato obstali dovolj dolgo, da bi lahko odgovoril. Pogosto je hitro sledila razlaga: tako pač je, vsi bomo enkrat umrli, bila je stara in bolna, priklenjena na posteljo, sedaj je rešena, bodi močan, drži se.

V takih besedah ni nič slabega. Izrečene so iz človeške zadrege in dobre volje. Toda žalujoči jih lahko doživi kot povabilo, naj čim prej konča z žalovanjem, da drugim ne bo neprijetno. Kot da je treba žalovanje opravičiti. Človek, ki mu je nekdo umrl, v prvih dneh, tednih in mesecih pogosto ne potrebuje besed, razlag. Potrebuje dovoljenje, da je to, kar je: žalosten, utrujen, zmeden, včasih tudi jezen, nemiren ali brez besed.

Morda se moramo znova naučiti zelo preproste stvari: pogosto je največ, kar lahko naredimo, to, da žalujočega vprašamo, kako mu je, in ga poslušamo. Da zdržimo ob njegovi tišini in solzah. Da se ne prestrašimo, če nam isto zgodbo pove že desetič. Da izgovorimo ime pokojnega. Da ne pričakujemo, da bo čez nekaj mesecev »spet tak, kot je bil«. Žalujoči potrebuje prostor, kjer mu ni treba biti močan in kjer sme biti takšen, kakršen je. Potrebuje nekoga, ki je preprosto z njim. Prav v takšni bližini lahko zasluti, da tudi Bog Oče po Kristusu v Svetem Duhu ostaja z njim v njegovi bolečini.

Pogosto je največ, kar lahko naredimo, to, da žalujočega vprašamo, kako mu je, in ga poslušamo.

Žalovanje ni bolezen in ni znamenje šibkosti. Je ena od oblik ljubezni do pokojnega. Boli zato, ker je bil odnos dragocen. Prav žalovanje nam pokaže, kaj nam je bilo zares pomembno, koga smo ljubili in kaj je v življenju vredno varovati. Zato ni naloga žalujočega, da čim prej preneha žalovati, ampak da počasi najde način, kako živeti z odsotnostjo in hkrati ohraniti ljubezen do pokojnega. Kdor si dovoli žalost in jo izrazi, ne ostaja nujno ujet v preteklosti; pogosto se prav s to izraznostjo počasi uči živeti naprej bolj pristno.

Tudi krščanska vera ne zahteva, da bi žalost preskočili. Jezus je ob Lazarjevem grobu jokal. Vera v vstajenje ne izbriše solz; daje jim obzorje. Ne pravi, da izguba ni boleča, temveč da smrt nima zadnje besede. V vstalem Kristusu se odnos z našimi rajnimi nadaljuje na preoblikovan način. Ljubezen, ki smo jo prejeli in podarili, ne izgine. V občestvu svetih verujemo, da pokojni v Bogu ostaja z nami povezan in lahko prosi za nas. Ko molimo zanj, se mu lahko hkrati tudi priporočamo. Zato lahko žalujemo in upamo hkrati.

Žalovanje ni napaka, ki jo je treba čim prej odstraniti, ampak pot, na kateri lahko postajamo bolj sočutni.

Dan žalujočih nas zato ne vabi le k spominu na pokojne. Vabi nas, da postanemo bolj človeška družba. Takšna, v kateri je prostor tudi za potrtega, osamljenega in objokanega človeka. Takšna, v kateri žalovanje ni napaka, ki jo je treba čim prej odstraniti, ampak pot, na kateri lahko postajamo bolj sočutni.

Morda lahko vsak od nas naredi nekaj zelo preprostega: pomisli na nekoga, ki žaluje, ga pokliče ali obišče in mu ponudi spoštljivo, sočutno navzočnost. Lahko mu reče: »Rad bi slišal, kako ti je, če želiš povedati.« Potem pa ostane ob njem in ga posluša. Pogosto je prav to največ, kar lahko žalujočemu podarimo.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina.