Z romanom Kurja fizika je pisatelj Feri Lainšček zaključil trilogijo z naslovom Kurji pastir, v kateri je živo in literarno prepričljivo upodobil svoja otroška leta v obmejni vasici Dolenci na Goričkem v Prekmurju.

Trilogijo o svojem otroštvu je začel leta 2020 s Kurjim pastirjem in nadaljeval s Petelinjim jajcem. Zadnja knjiga v trilogiji je čudoviti slavospev domu. Pisatelj je napisal (avto)portret dečka Fêreka, ki je zdaj že malo starejši, hodi v šolo in se celo prvič zatreska. Najbolj pa ga v tem času vseeno zaposlujeta dve stvari; vznemirljivi pristanek na Luni, ki botruje temu, da se odloči, da bo postal astronavt, in očetovo vztrajanje pri gradnji nove hiše, kar bo pomenilo, da se bodo izselili iz svojega starega doma.

Dečkov horizont določajo domišljijske in sanjske podobe

Mali Fêrek v Kurji fiziki že obiskuje osnovo šolo, njegova starša pa si še zmeraj ne vse načine prizadevata, da bi se družina kmalu lahko s püjkla preselila v novo hišo. A taka matematika se siromakom včasih ne izide povsem po načrtih in tudi roman se konča drugače, kot bralci morda pričakujejo. Dečkov horizont izrazito določajo domišljijske in sanjske podobe, ki se v romanesknem dogajanju postopoma spreminjajo v arhetipske vzorce. Zgodbe, ki jih je nekje na slovenskem robu, ali pač bogu za hrbtom, napisalo življenje, se zato ob koncu trilogije lahko zaokrožijo v veliko metaforo, ki ni več zamejena z resničnostjo in lahko nagovori slehernega bralca. Romani Kurji pastir, Petelinje jajce in Kurja fizika se zlijejo v monumentalno literarno celoto, kakršnih je v slovenski književnosti le malo.

Lainščkova bibliografija obsega več kot sto knjižnih enot

Pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist Feri Lainšček (1959) živi in ustvarja v Murski Soboti. Njegova bibliografija obsega več kot sto samostojnih knjižnih enot, med katerimi je 25 romanov, ki so večinoma že prevedeni v tuje jezike. Za svoja dela je prejel številne nagrade: leta 1995 je za roman Ki jo je megla prinesla prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2021 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kresnika je prejel dvakrat, leta 1992 za roman Namesto koga roža cveti in leta 2007 za roman Muriša. Večernico je prejel leta 2001 za knjigo pravljic Mislice, desetnico leta 2012 za knjigo Pesmi o Mišku in Belamiški. Z romanom Kurji pastir je bil znova uvrščen med pet finalistov za nagrado kresnik. Feri Lainšček je tudi slovenski pisatelj, čigar literarna dela so doživela največ filmskih adaptacij (Halgato, Mokuš, Petelinji zajtrk, Šanghaj).

Tone Partljič: roman Pesniški Dvor

Pesniški Dvor je novi zgodovinski roman Toneta Partljiča, v njem pa spremljamo zgodbo vinogradniške družine Gornik v turbulentnem in kriznem času, ko se je pripravljalo na drugo svetovno vojno. Pesniški Dvor je kraj v Pesniški dolini med Mariborom in Lenartom, kamor je avtor spretno umestil svoje literarne zgodbe. Zapisal je: »Spet smo v 'Partljičevih krajih' ob severni meji ob rekah Muri, Pesnici, Dravi, kjer mejita in se srečujeta evropski slovanski in germanski svet. Čas pa so trideseta, štirideseta in petdeseta leta dvajsetega stoletja.«

Zgodovinski »vlak smrti« je vsem prinesel nekakšno streznitev

Roman je Partljič pridružil svojim številnim živahnim delom o Slovenskih goricah okoli Maribora, krajih, kjer je pisatelj preživljal otroštvo in mladost. Tokratna zgodba se odvije konec tridesetih let 20. stoletja, v času vojne, taborišč in povojne stiske. V zaselku Pesniški Dvor ob reki Pesnici živi mogočna vinogradniška družina Gornik. Pisatelj pod drobnogled vzame njihovo zgodbo, vzpon in povojni propad. Zlasti ga je zanimal odnos med očetom Štefanom, slavnim pridelovalcem vina, in sinom Slavkom, ki ga ni »poklicala« zemlja, ampak pisanje. Tu so še jugoslovanski vojaki, ki gradijo severno Rupnikovo obrambno linijo, pa Nemci in nemškutarji, in tu so mladi, ki verujejo v utopične ideale boljševistične revolucije. Zdi se, da zgodovinski »vlak smrti« vsem prinese nekakšno streznitev. Slavku po letih taboriščnega življenja v Dachauu ni več do pisanja. Zato pa iskriva pripovedovalska žilica toliko močneje tli v Partljiču. Z zanosa polno, ljudsko obarvano in večkrat pretresljivo upodobitvijo nam je približal kmeta in preprostega človeka. A ta presega lastni horizont s politično akcijo, preizprašuje tak angažma in išče pesniško resnico sveta.

Tone Partljič VIR: Beletrina

Odkar je upokojen, piše obsežnejša prozna dela

Tone Partljič (1940), v Mariboru rojeni pisatelj, je s pisanjem začel kot dvajsetletnik v šestdesetih letih 20. stoletja, ko je ustvarjal predvsem krajšo socialno prozo. Ko se je odpravil v mestni gledališki svet, pa je napisal okoli trideset uspešnih gledaliških komedij, nekatere (Ščuke pa ni, En dan resnic, Moj ata, socialistični kulak) so igrali tudi po Jugoslaviji. Za igro Moj ata, socialistični kulak je prejel Grumovo nagrado, za komedijski opus pa edini doslej Prešernovo nagrado za življenjsko delo – gotovo zasluženo, saj je najtežje nasmejati malce žalostne in nekolikanj jezne Slovence. Nekaj navdiha je dobil tudi v času, ko je bil državni poslanec. Odkar je upokojen, piše obsežnejša prozna dela, najraje romane.