Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 30. decembra 2009, o svetem Petru Lombardskem

Pri letošnji zadnji avdienci bi vam rad spregovoril o Petru Lombardskem, teologu, ki je živel v 12. stoletju in je dobro znan po zaslugi svojega dela z naslovom Sentence, ki so ga uporabljali kot temeljni teološki priročnik več stoletij.

Čeprav so podatki o njegovem življenju skopi, lahko rekonstruiramo bistvene poteze njegovega življenjepisa. Rodil se je med 11. in 12. stoletjem v okolici Novare v severni Italiji, na območju, ki je nekoč pripadalo Langobardom; prav zato so mu nadeli priimek »Lombardski«. Pripadal je skromni družini, kar lahko sklepamo iz priporočila, ki ga je Bernard iz Clairvauxa napisal za Gilduina, predstojnika v opatiji Sv. Viktorja v Parizu, ki ga je prosil, naj zastonj sprejme pod streho Petra, ki je hotel priti v to mesto zaradi študija. Dejansko v srednjem veku niso imeli možnosti za študij in dosego pomembnih mest v cerkvenem in družbenem življenju samo plemeniti in bogati, ampak tudi tisti skromnega porekla.

Peter Lombardski je začel študirati v Bologni, potem je šel v Reims, nazadnje pa še v Pariz. Od leta 1140 je poučeval na prestižni sholi pri Notre-Dame. Cenili in upoštevali so ga kot teologa, zato mu je osem let zatem papež Evgenij III. poveril preverjanje naukov Gilberta Poretana, ki so zbudili mnogo razprav, ker jih niso imeli za povsem pravoverne. Postal je duhovnik, leta 1159 pa so ga imenovali tudi za pariškega škofa, leto pred njegovo smrtjo 1160.

Mojster Sentenc
Kot vsi učitelji teologije tistega časa je tudi Peter pisal govore in razlage Svetega pisma. Njegova mojstrovina pa so štiri knjige Sentenc. Gre za besedilo, ki se je porodilo iz poučevanja in je bilo za poučevanje tudi namenjeno. Po teološki metodi tistega časa je bilo potrebno predvsem spoznati, študirati in razlagati misel cerkvenih očetov in drugih upoštevanja vrednih pisateljev. Peter je zato nabral obsežno gradivo, ki ga sestavlja predvsem poučevanje velikih latinskih očetov, zlasti sv. Avguština, in je odprto za prispevek teologov iz njegovega časa. Velika zasluga Petra Lombardskega je v tem, da je vse nabrano in skrbno izbrano gradivo uredil v sistematičen in skladen okvir. Ena od značilnosti teologije je, da enovito in urejeno organizira dediščino vere. Peter je tako razdelil sentence, to je patristične vire o raznih temah, v štiri knjige. V prvi knjigi gre za Boga in trinitarično skrivnost; v drugi za stvarjenje, greh in milost; v tretji za skrivnost učlovečenja in delo odrešenja z obsežno razlago o krepostih. Četrta knjiga je posvečena zakramentom in poslednjim rečem, ki zadevajo večno življenje, t. i. novissima. Pogled na celoto, ki ga dobimo iz tega, zajema skoraj vse resnice katoliške vere. Ta sintetični pogled in jasna, urejena, shematična in vedno skladna predstavitev razložita izjemen uspeh Sentenc Petra Lombardskega. Študentom so omogočile zanesljivo učenje, učiteljem, ki so jih uporabljali, pa širok prostor za poglabljanje.

Celovit pogled
Rad bi poudaril, da je organska predstavitev vere zahteva in se ji ne smemo odreči. Dejansko se posamezne verske resnice med seboj osvetljujejo in iz celovitega ter enotnega pogleda nanje se pokaže ubranost božjega odrešenjskega načrta in osrednje mesto Kristusove skrivnosti. Po zgledu Petra Lombardskega vabim vse teologe in duhovnike, naj imajo vedno pred očmi celovit pogled na krščanski nauk in se tako uprejo sodobni nevarnosti, da se vse razdrobi in se posamezne resnice razvrednotijo. Katekizem katoliške Cerkve in tudi Kompendij istega Katekizma nam ponujata prav tak celovit pogled na krščansko razodetje, ki naj ga sprejmemo z vero in hvaležnostjo. Zato bi rad spodbudil tudi vsakega vernika posebej in krščanske skupnosti, naj uporabljajo ta pripomočka, da bi spoznali in poglobili vsebine naše vere. Tako se nam bo ta pokazala kot čudovita simfonija, ki nam govori o Bogu in njegovi ljubezni in ki pričakuje našo odločno pripadnost in dejaven odgovor.

Da bi si lahko zamislili, koliko zanimanja lahko še danes zbudi branje Sentenc Petra Lombardskega, predlagam dva primera. Peter se, opirajoč se na Avguštinov komentar Prve Mojzesove knjige, sprašuje po razlogu za stvarjenje žene iz Adamovega rebra in ne iz glave ali nog. In razlaga: »Ni je izoblikoval kot vladarico niti kot sužnjo moškega, ampak kot njegovo tovarišico« (Sentence 3, 18, 3). Potem – prav tako na temelju patrističnega nauka – nadaljuje: »V tem dejanju se kaže skrivnost Kristusa in Cerkve. Kakor je bila ženska izoblikovana iz Adamovega rebra, medtem ko je ta spal, tako se je Cerkev rodila iz zakramentov, ki so začeli pritekati iz Kristusove strani, ko je spal na križu, to je iz krvi in vode, s katerima smo odrešeni kazni in očiščeni krivde« (Sentence 3, 18, 4).

Ko v nekem drugem odlomku svojega glavnega dela Peter Lombardski razpravlja o Kristusovih zaslugah, se sprašuje: »Zakaj je torej [Kristus] hotel trpeti in umreti, če pa so že njegove kreposti zadoščale, da bi dosegel vse zasluge?« Njegov odgovor je odločen in učinkovit: »Zaradi tebe, ne zaradi sebe!«

Zakramentalno življenje
Med najpomembnejšimi prispevki Petra Lombardskega za zgodovino teologije bi rad omenil njegovo obravnavanje zakramentov, ki jim je dal, lahko rečemo, dokončno definicijo: »Zakrament v pravem pomenu besede je znamenje božje milosti in vidna oblika nevidne milosti, tako da nosi njeno podobo in je njen vzrok« (4, 1, 4). S to opredelitvijo je Peter Lombardski zaobjel bistvo zakramentov: so vzrok milosti, sposobni so resnično posredovati božje življenje. Naslednji teologi niso opustili tega pogleda in so uporabili še razlikovanje med snovno in formalno prvino, ki ga je uvedel »mojster Sentenc«, kakor so klicali Petra Lombardskega. Snovna prvina je čutna in vidna resničnost, formalna pa so besede, ki jih izgovori služabnik. Oboje je bistveno za popolno in veljavno obhajanje zakramentov: snov, resničnost, s katero se nas Gospod vidno dotika, in beseda, ki daje duhovni pomen.

Dragi bratje in sestre, pomembno je priznati, kako dragoceno in nujno potrebno je za vsakega kristjana zakramentalno življenje, v katerem se nas Gospod prek te snovi v občestvu Cerkve dotika in nas spreminja. Kakor pravi Katekizem katoliške Cerkve, so zakramenti »moči, izhajajoče iz telesa Jezusa Kristusa, ki je vedno živ in oživljajoč, dejanja Svetega Duha« (št. 1116). V letu duhovništva, ki ga obhajamo, spodbujam duhovnike, zlasti tiste, ki delujejo v dušnem pastirstvu, naj živijo najprej oni sami intenzivno zakramentalno življenje, da bi bili v pomoč vernikom. Obhajanje zakramentov naj bo zaznamovano z dostojanstvom in krasom, naj podpira osebno zbranost in skupnostno sodelovanje, čut za božjo navzočnost in misijonski žar. Zakramenti so veliki zaklad Cerkve in vsak od nas ima dolžnost, da jih obhaja z duhovnimi sadovi. V njih se neki vselej presenetljivi dogodek dotika našega življenja: Kristus nam prihaja naproti po vidnih znamenjih, nas očiščuje, spreminja in nas sprejema v svoje božje prijateljstvo.

Dragi prijatelji, prišli smo do konca tega leta in pred vrati je že novo. Voščim vam, naj vas prijateljstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa spremlja vsak dan tega leta, ki se začenja. Naj bo to Kristusovo prijateljstvo naša luč in vodilo, naj nam pomaga, da bomo ljudje miru, njegovega miru. Srečno novo leto vsem vam!

Prevedel br. Miran Špelič