Marjetka Pezdir Kofol in Žarko Anton Mlekuž med predstavitvijo knjige 19. januarja 2026 v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

Mednarodna romarska Nebeška pot združuje pohodne smeri v Italiji (iz Ogleja), Sloveniji (z Brezij) in Avstriji (iz Krke), ki se združijo v Žabnicah in se povzpnejo do Višarij. Žarko Anton Mlekuž nas po romarski poti popelje tudi skozi svoje življenje in pot spreobrnjenja: nekatere ovinke je gladko zvozil, v kakšnih »ga je vrglo«, na nekaterih življenjskih romanjih pa je dobil tudi kakšno brazgotino. In pot nam sporoča: Slovenci smo Marijin narod – tudi ko nas meje ločujejo, nas Ona povezuje.

Globoko pod menoj, v dolini ...

Iz uvoda v knjigo, ki je polna opisov narave, lepot, znamenj, znamenitosti, zgodovinskih podatkov, občutij, refleksij: Tema je. Na Malem vrhu stojim. Nad menoj mogočen oris Mangrta, na desni Jalovec. Na nebu sije lunin zadnji krajec, pod njim zvezda jutranjica. Globoko pod menoj, v dolini, se vije trak nočnih svetilk in nakazuje, kje dremajo hiše male vasi /Log pod Mangartom, 1953/.

Tam sem se rodil. Mama je v domači hiši povila sina prvorojenca, v veselje in ponos očetu, ljubljenemu možu. Bila je noč in bila je nedelja. Ne navadna nedelja, temveč največja med nedeljami – velika noč.

Tam so me krstili. V cerkvi, ki je le nekaj korakov oddaljena od doma. Krščen skrivno, v strahu, da tega ne bi izvedela napačna ušesa, kajti bil je čas teme, ko je bilo biti kristjan zelo nezaželeno, nazadnjaško, včasih tudi nevarno.

In prav tam blizu doma in cerkve je stala tudi šola, kjer sem prejemal prve odmerke učenosti. Da, tam spodaj je na majhnem prostoru zbrano vse, kar je določalo moje otroštvo. Od tam sem odhajal v svet in tja sem se vedno vračal. In po sedmih desetletjih je še vedno tako.

Luna in poslednja še prižgana zvezda medlita. Izza grebena prihaja luč. Svetloba prešine Loško steno in nekoliko zmehča njena prepadna ostenja. Spodaj v zatrepu doline Koritnice pa se tema ne pusti pregnati.

Nebeška pot (Cammino celeste) se začne na otočku Barbana

Zaliv Svetega Duha. Pravzaprav že dolgo ni več zaliv. Morje se je že zdavnaj odmaknilo. Je pa gozdiček in jasa v sredini. V travi ležim. Zemlja je topla in dišeča. V nebo kipijo drevesa, bori, ciprese in v sredi med njimi veličastna in plemenita cedra. Mir se nataka v mojo dušo. Tam za morjem so gore. Daleč so in ni jih videti, vendar jih čutim. Tam sem doma. Ali res?

Onkraj zaliva je laguna. Videti je obrise mesta Gradež (it. Grado). Tam blizu je otoček Barbana in na njem Marijino svetišče, kjer se začne Nebeška pot (Cammino celeste). Najprej se je treba prepeljati z ladjico do Gradeža, sledi pot prek lagune po nasipu do celine. Prolog, kakor je poimenovan ta del poti, se konča v Ogleju. Tam se začne prva etapa romarske poti, ki se konča na Svetih Višarjah v Marijinem svetišču. Vmes je deset dni hoje. Prehoditi je treba okrog 225 km in se od morja povzpeti na Višarsko goro, katere vrh je 1.760 metrov nad morjem. Prve tri dni hodimo po Furlanski nižini do Krmina (it. Krmin), sledi vzhodno furlansko gričevje, nato Benečija: potem pa pridemo v predalpski svet. Zadnje tri dni hodimo v svetu Zahodnih Julijskih Alp in končamo v njihovem osrčju. Geografski razgibanosti sledi seveda tudi rastlinstvo in živalstvo. Deležni bomo mediteranskih vonjav obmorskih dreves. Ribe v morju in galebi v zraku nas bodo spremljali prvi dan. V gorskem svetu nas bodo razveseljevali gorske rože in gamsi. Furlanija, po kateri vseskozi teče pot, ima zelo mešano prebivalstvo: Italijani in Furlani, Slovenci in Nemci, vsak s svojim jezikom in kulturo. Delijo si ta lepi košček sveta.

Duhovna razsežnost Nebeške poti je izjemna

Duhovna razsežnost Nebeške poti je izjemna. Sv. Marko, apostol in evangelist, je pristal na obali blizu Ogleja in oznanjeval evangelij. Oglej je postal žarišče krščanstva, ki se je širilo tudi na ozemlje sedanje Slovenije. Svete Višarje so duhovno središče Evrope, stičišče Slovanov, Germanov in Romanov, svetišče Marije, kraljice Evrope. Nebeško pot sestavljajo prolog in deset etap. Omislil sem si tudi epilog. To bo hoja od Višarij do Loga pod Mangrtom, do moje rojstne hiše. Vrnil se bom k Očetu.

Poletje je bilo zelo vroče in soparno. Bilo je veliko hrupa, na cestah in v zraku nad bovškim letališčem. In bilo je mnogo nemira v duši. Hladil sem se v mrzlih tolmunih, se skrival pred hrupom, hrepenel po tišini in miru. Bil sem neusmiljen do svojega srca in izkušal sem svojo šibkost in ranljivost. Prihajajoča jesen je počasi pregnala vročino, srce je pregledala zdravnica in dobil sem zdravila. Hrup poletja je počasi ugašal, moč se je korakoma vračala, ostalo pa je hrepenenje po izgubljenem miru. Moram ga poiskati, moram vstati in iti na pot.

Pojdi z menoj na Nebeško pot, II Cammino Celeste. Hodila bova od morja do gora, od Ogleja do Svetih Višarij. Potem, dvanajsti dan, te bom povabil domov, v Log pod Mangrtom, je v Uvodu v knjigo oziroma pohodni ali romarski vodnik zapisal Žarko Anton Mlekuž.

Žarko Anton Mlekuž med predstavitvijo knjige Nebeška pot. Foto: Ivo Žajdela

1/6