Pogled proti vzhodnemu delu Kanalske doline z gore Dve špici (Due Pizzi). FOTO: Ivo Žajdela

Kanalska dolina je značilna alpska dolina, ki se razprostira dvajset kilometrov v smeri vzhod-zahod med Trbižem (Tarvisio) na vzho­du in Tabljo (Pontebba) na zahodu. Vedno je bila in je še danes izrazito prometno vozlišče za prehod narodov in blaga. Tod je stičišče germanskega, slovanskega in romanskega sveta, kar se še danes pozna tudi v jezikovni raznolikosti njenega prebivalstva, ki govori slovensko, italijansko, furlansko in nemško.

Pogled proti zahodnemu delu Kanalske doline z gore Dve špici (Due Pizzi). FOTO: Ivo Žajdela

Po sledeh Slovencev pod Svetimi Višarjami

Kot je v vodniku Zahodni rob (2006) zapisal Rafko Dolhar, so bili prvi stalni prebivalci Kanalske doline gotovo Slovani, ki so se v glavnem ukva­rjali s kmetijstvom. Kasneje so dolino Babenber­žani kolonizirali z nemškim prebivalstvom, ki se je ukvarjalo z železarstvom in trgovino, Habsburžani pa so naselili predvsem uradni­štvo (pod habsburško oz. avstroogrsko monarhijo je bilo ozemlje od leta 1759 – takrat ga je Marija Terezija odkupila od bamberške škofije – do leta 1918). Ko je po prvi svetovni vojni dolino zased­la Italija, predvsem pa zaradi opcije prebivalst­va za tretji rajh pred drugo svetovno vojno (1939), so nemško in deloma slovensko prebivalstvo v veliki meri zamenjali Furlani. Majhen del slovenskih optantov se je po drugi svetovni vojni vrnil na svoja posestva v dolino.

Žabnice na stari razglednici.

Kanalska dolina stičišče slovanskega, germanskega in romanskega sveta

Sociološko-narodnostna struktura označuje tudi naselja. Tako je slovenski živelj do nedav­nega prevladoval v vaseh s pretežno kmetijsko dejavnostjo. V njih prevladujejo čisto sloven­ska imena vasi, potokov, planin, gora (Trbiž, Žabnice, Ukve, Ovčja ves, Dipalja vas (Lipalja ves), Rute, Bela Peč, Zamline, Lužnice, Kuk, Lužice, Studena, Višarje, Zajzera, reka Bela, Trebiža, mnoga imena planin in gora, tudi npr. Višarje), kot tudi družinska in ledinska imena. Nem­ško govoreče prebivalstvo je nekoč prevladovalo v krajih z obrtniško, trgovsko in administra­tivno strukturo prebivalstva (Trbiž, Kokova, Rute, Naborjet, Tablja).

Pogled z gore Nabois, ki leži tik pod visokim Višem, na dolino Zajzero in Ovčjo vas (na sredini), desno nad njo so tisoč metrov višje Svete Višarje. FOTO: Ivo Žajdela

Narodnostno mešano prebivalstvo je živelo v rudarskem naselju v Rablju. Ta sociološka struktura je do nedavnega označevala tudi pogovorni jezik prebivalstva, s tem, da je po prvi svetovni vojni nemščino zamenjala italijanščina oziroma fur­lanščina, ki danes prevladuje v vsej dolini, ker sta tako slovenska kakor nemška narodnostna skupnost v dolini podvrženi močni asimilaciji. Sredi 19. stoletja je v Kanalski dolini živelo okrog 3.000 Slovencev. Leta 1910 je živelo tod 8.600 prebivalcev, od tega 6.400 Nemcev, 1.700 Slovencev, Italijanov pa je bilo le deset. Po raziskavi Salvatoreja Venosija leta 1972 je bilo Slovencev še 1.268. Leta 1983 je v dolini živelo 7.236 Italijanov, 895 Slovencev in 755 Nemcev.

Kokova, cerkev sv. Nikolaja (Miklavža). FOTO: Ivo Žajdela

Na Kokovi so najlepše freske vse Kanalske doline

V Kanalsko dolino lahko pridemo iz štirih strani. Na vzhodu preko nekdanjega italijan­sko-avstrijskega mejnega prehoda Vrata (Thörl­-Maglern), mimo vasi Kokova (Coccau) ali prek italijansko-slovenskega prehoda Rateče (Fusine Laghi). Na Kokovi stoji sv. Miklavžu posvečena cerkev iz 14. stoletja. V njej so najlepše freske vse Kanalske doline. Kokova je tudi pomemben zgodovinski kraj, saj je bila leta 1478 tu krvava bitka, ko so uporni kmetje pod vodstvom »kralja Matjaža« po­skušali zaustaviti Turke, ki so prek Predela vdrli v dolino, a so zaradi številčne premoči Turkov v glavnem podlegli.

Na Kokovi stoji sv. Miklavžu posvečena cerkev iz 14. stoletja. V njej so najlepše freske vse Kanalske doline. FOTO: Ivo Žajdela

Na jugu je dostop v Kanalsko dolino prek ob­mejnega slovensko-italijanskega prehoda na pre­lazu Predel, od zahoda pa vstopimo v Kanalsko dolino iz Železne doline na Tablji (Pontebba). Leta 1968 so se v Italiji odločili, da bodo Italijo povezali z Avstrijo z avtocesto skozi Kanalsko dolino, kar se je zgodilo leta 1986.

Sledovi slovenstva so v nekaterih cerkvah. Križev pot v Žabnicah. FOTO: Ivo Žajdela

Pod mogočnim Mangartom čudoviti Belopeški jezeri

Kmalu po prečkanju meje pri Ratečah si je vredno ogledati dolino pod mogočnim Mangartom s čudovitima Belopeškima jezeroma (tudi Klanški jezeri). Svet tod okoli je v lasti prebivalcev tostran meje (Ratečanov). V vasi Bela Peč (Fusine in Valromana) zapustimo državno cesto in se po lepi cesti dvignemo do Spodnjega Belopeškega jezera (924 m), kjer že zagledamo skalno maso Mangarta (2678 m), ki ga še lepše občudujemo, če se mimo Spodnjega jezera napo­timo do Zgornjega Belopeškega jezera (929 m). Od tam lahko občudujemo celotno severno steno Mangarta ter skalno verigo Ponc in Vevnice. V gozdu med jezeroma je urejen deželni naravoslovni park z označbami imen dreves v slovenskem, italijanskem in nemškem jeziku.

Pogled na Trbiž z juga. FOTO: Ivo Žajdela

Trbiž izhaja iz besede trebež, skozenj teče potok Trebiža

Največje naselje v dolini je Trbiž, kjer je križišče in sotočje štirih dolin. Tok Ziljice povezuje Kanalsko doli­no na Kokovi s Koroško kotlino, preko Rateške­ga sedla je Kanalska dolina povezana s Savsko dolino, preko Predelskega sedla pa s Soško doli­no. Končno je preko žabniškega razvodja pove­zana s Furlansko nižino.

Staro jedro Trbiža (16.–17. stoletje) je okoli stare cerkve, posvečene Mariji iz Loreta, ki jo je leta 1688 dala zgraditi stara trbiška plemiška družina de Rechbach na Spodnjem Trbižu ob sotočju Ziljice (Slizza) in Bartolja (Bartolo), ki se iztekata prek Drave v Črno morje.

Trbiž je slovenskega izvora. Ime je nastalo iz besede trebež, otrebljena krčevina sredi gozda (skozi mesto teče potok Trebiža). Trbiž je nastal sorazmerno pozno, saj je prvič omenjen v letopisih šele leta 1319. Takrat so bamberški škofje, lastniki Kanalske in Ziljske doline od leta 1006 (potem pa kar 753 let, od leta 1007 do 1759), pripeljali sem fužinarje iz Furlanije.

Fužine pri Trbižu oziroma Bela Peč, cerkev sv. Lenarta. FOTO: Ivo Žajdela

Trbiž – pomembno pro­metno križišče

Trbiž je bil že od nekdaj pomembno pro­metno križišče in strateškega pomena, zato je Italija po prvi svetovni vojni dosegla njegovo priključitev k svoji kraljevini. Kraj je hitro rasel in si pridobival vlogo glavnega naselja, predvsem zaradi prometne lege. Velik razmah je mesto doživelo v 20. stoletju do prve svetovne vojne, ko mu je cesar Franc Jožef podelil mestne pravice (1909).

Trbiž je veliko pridobil, ko je stekla prava vozna pot čez Predel in ko se je odprl rudnik v Rablju ter v 70. letih 19. stoletja, ko so stekle železnice v Ljubljano, Beljak in Videm. Veliko razdejanja je mesto utrpelo ob beneških in zlasti turških vpadih; zanj so se tepli v Napoleonovih časih, med prvo vojno pa je bil le nekaj kilometrov od frontne črte.

Nekoč pomembno upravno, sodno in trgovsko sre­dišče je ob izgradnji avtoceste, ki se v predoru ogne mestu, in z odpravo meja izgubilo svoj pomen. V zadnjih letih se rešuje z razvi­janjem predvsem zimskega turizma in izgrad­njo novih smučarskih žičnic.

Župnijska cerkev sv. Petra in Pavla v Trbižu je največja v dolini. FOTO: Ivo Žajdela

Trbiška cerkev sv. Petra in Pavla iz leta 1445

Ogleda vredna je poznogotska župnijska cerkev sv. Petra in Pavla v zgornjem delu mesta, ki spada med najpomembnejše primere nekoč obzi­danih cerkva v Alpah. Obdaja jo znižano taborno obzidje, ki ni pred Turki nikoli klonilo, stojita še dva od nekoč treh obrambnih stolpov. Cerkev in tabor so dogradili leta 1445, ko so Turki že jezdili po slovenskem ozemlju, vedno bliže Koroški.

Cerkev krasijo kakovostna štukatura in freske. Na pročelju je ohranjena freska sv. Krištofa. Nekaj poslikav so z zunanjih sten prestavili v notranjščino. Najbolj zanimiv je na severni steni leta 1450 naslikan gotski tabernakelj z veliko detajli; delo slikarske šole Friderika Beljaškega. Posebnost je podoba cesarja Karla V. na konju, naslikana v znak priznanja za uspešne boje s Turki. Enega od stranskih oltarjev krasi rezljana podoba Marijinega kronanja, del krilnega oltarja.

V mestu je nemalo stavb, ki, skrite pod patino, niso preveč opazne. Izstopa le nekdanja rezidenca bamberških škofov z lepo biforo in portalom (ul. IV. novembra 18). Med sodobne znamenitosti pa uvrščajo moderno železniško postajo (Tarvisio–Boscoverde) ob novi hitri progi na vzhodnem robu mesta.

Žabnice pod Svetimi Višarjami so bile dolgo središče slovenstva v dolini. Pogled s Svetih Višarij. FOTO: Ivo Žajdela

Rabelj – bleda senca nekdaj cvetočega rudnika

Če se s Spodnjega Trbiža napotimo proti ju­gu, po cesti, ki po dolini Jezernice pelje proti prelazu Predel, pridemo do nekoč pomembnega rudarskega naselja Rabelj (Cave del Predil). Tu so od zgodnjega srednjega veka do nedavnega izkopavali svinčevo in cinkovo rudo. Leta 1989 so rudnik zaradi nedonosnosti zaprli, v spomin na njegovo dejavnost pa ostaja v vasi rudniški muzej. Starejša cerkev iz 18. stoletja je posvečena sv. Ani, blizu pa stoji nova cerkev.

Nad vasjo je ob Rabeljskem jezeru cestno razpotje. V levo vodi mimo avstrijske trdnjave iz francosko-avstrijske vojne leta 1884 in 1899 cesta do mejnega prehoda s Slovenijo na Pre­delskem prelazu, v desno pa mimo zahodnega obrežja jezera proti sedlu Na Žlebeh (Sella Ne­vea), kjer je izhodišče na vzpone na prvaka Zahodnih Julijcev, na Montaž in Viš.

Župnijska cerkev sv. Egidija v Žabnicah. FOTO: Ivo Žajdela

Žabnice so dobile ime po žabah

S Trbiža nas pot vodi proti zahodu, najprej v Žabnice (Camporosso). Tu je najstarejša slovenska prafara v dolini, ustanovljena leta 1006. Cerkev sv. Egidija je iz srede 15. sto­letja. Na zahodnem koncu Žabnic stoji na gričku cerkev sv. Doroteje, ki naj bi bila zgrajena že leta 1007. V Žabnicah, kjer naj bi bila v rimskih časih statio Bilachiensis na rimski cesti proti Virunumu, so našli številne nagrobnike, ki so zdaj shranjeni na Trbižu.

Žabnice, podružnična cerkev sv. Doroteje v zahodnem delu vasi. FOTO: Ivo Žajdela

V Žabnicah je bil rojen profesor na ljubljanski teološki fakulteti, velik Slovenec in žrtev komunističnega umora maja 1942 v Ljubljani dr. Lambert Ehrlich.

Leta 1932 je postal župnik v Žabnicah Rafko Premrl, po nekaj letih pa še v Ukvah. Svoje napore za slovensko besedo, pesem in kulturo je plačal z visokim davkom: leta 1940 so ga izgnali, češ da »politično vznemirja ljudstvo« ...

Na pokopališču mnogi kamni govorijo slovensko, najzgovornejša je grobnica rodbine Ehrlich z likom vstalega Kristusa, delo akademskega slikarja Toneta Kralja.

Svete Višarje so zelo obiskana božja pot. Desno nad njimi gora Divji lovec. FOTO: Ivo Žajdela

Romarska pot treh narodov Svete Višarje

Iz Žabnic je lep pogled na Svete Višarje (Monte Lussari), eno najstarejših slovenskih Marijinih božjih poti, kjer je po pričevanju leta 1360 pastir našel podobo Matere Božje. Sem so vedno radi romali tudi Slovenci iz Slovenije, predvsem z Gorenjske. Dr. Lambert Ehrlich je tod pred drugo svetovno vojno razvil idejo o »višarski Sloveniji«, saj se tu stikajo svetovi treh narodov. Vsako leto v začetku avgusta je na Svete Višarje romanje treh Slovenij, matične, zamejske in izseljenske, ki je obogateno s predavanjem uglednega Slovenca in z mašo, ki jo daruje škof iz Slovenije.

Vsakoletno srečanje treh Slovenij na Svetih Višarjah, predavanje Tomaža Simčiča 4. avgusta 2013. FOTO: Ivo Žajdela

Na Svete Višarje vodi romarska pot, ob kateri je zaradi izbruha druge svetovne vojne postavljenih le sedem kapelic križevega pota, v katerih so podobe, ki jih je naslikal slovenski slikar Tone Kralj. Celoten niz postaj križevega pota pa je na vrhu v cerkvi, ki jo je leta 1930 s freskami poslikal Tone Kralj. Cerkev so ob kon­cu prve svetovne vojne porušili Italijani s topo­vskim obstreljevanjem, obnovljena je bila leta 1924. Iz Žabnic pelje na Svete Višarje sodobna žičnica, ki jo poleg izletnikov in smučarjev uporablja­jo številni romarji. Okrog cerkve je nastalo majhno naselje z značilnimi hišicami, kjer prodajajo spominke, in gostišči za romarje in smučarje. Z vrha Sv. Višarij je edinstven razgled na zahodne Julijce, Visoke Ture in Karnijske Alpe.

Ovčja vas s cerkvijo Sv. Trojice. Do druge svetovne vojne je bila vas pretežno slovenska. FOTO: Ivo Žajdela

Ovčja ves – nekoč slovenska kmečka vas

Od Žabnic naprej pro­ti zahodu nas pot vodi preko najnižjega prelaza v Alpah (810 m), ki pomeni tudi razvodje med Črnim morjem in Jadra­nom. Najprej naletimo na od­cep proti Ovčji vesi (Valbru­na), ki je bila nekoč slovenska kmečka vas, danes pa je letoviščarski kraj ob vznožju Viša in Montaža. Cerkev iz 17. stol. je posveče­na Sveti Trojici. Močne slovenske sledi so tako v cerkvi, kot na nagrobnikih ob njej. Na koncu vasi stoji domačija znanega gorskega vodnika Antona Oitzingerja (1858­–1944), ki je po vrhovih Zahodnih Julijcev spremljal znamenitega planinca dr. Juliusa Kugyja.

Spomenik gorniku Julius Kugy v Ovčji vasi. FOTO: Ivo Žajdela

Na pokopališču v Ovčji vesi je postavljen zgovoren zapis: Tukej počivajo častitljivi gospod fajmošter JURI PREŠERN, ki so službo fajmoštra 30 let opravljali. Rojeni 24. marca 1805, umerli 7. oktobra 1868.

Znameniti nagrobnik Jurija Prešerna (brata pesnika Prešerna) v Ovčji vasi. FOTO: Ivo Žajdela

Trideset let (od leta 1936 do 1966) je vodil župnijo v Ovčji vesi Ivan Gujon, doma v Bjačah pri Podbonesku. Obtoženega antiitalijanstva, antifašizma in panslavizma ga je fašistična policija odpeljala na mučna zaslišanja v Videm ...

Ko je bil 7. marca 1965 v bogoslužje uveden zgolj italijanski jezik, je župnik Gujon v svoj dnevnik med drugim zapisal, da je »slovenski jezik skoraj popolnoma izginil«, datum pa velja kot tisti uradni mejnik, »ko je v Ovčji vesi prenehalo bogoslužje v slovenskem jeziku«.

Pogled na Ukve s ceste na Ukovsko planino. FOTO: Ivo Žajdela

Ukve – zadnji (slovenski) duhovnik tu je bil Mario Gariup

Ukve (Ugovizza) ob desnem bregu reke Bele so lepa vasica s kmečkim prebivalstvom, ki ima posesti tudi na Ukovški planini, kamor se preko poletja preseli dober del prebivalstva. Kraj se je leta 1260 odcepil od pra­župnije Žabnice. Ob hudem neurju avgusta 2003, ki je zelo prizadelo vas, je bila močno poškodovana tudi cerkev iz 13. stol., ki je posvečena sv. Jakobu. Zvonik je bil porušen, ob obnovi pa so pozidali novega.

Grob zadnjega slovenskega duhovnika v Ukvah Maria Gariupa, ki je umrl leta 2019, tu je bil duhovnik od leta 1974. FOTO: Ivo Žajdela

Leta 1974 je župnijo Ukve prevzel v upravo beneški duhovnik Mario Gariup. Poleg tečaja za slovenski jezik je ustanovil še glasbeno šolo, folklorno skupino ter župnijski vestnik Ukve. Napisal je več knjig, v njih pa za zgodovino ohranil resnico o Slovencih v Kanalski dolini. V njih nam sporoča, da so v dobi fašizma Slovence Kanalske doline množično izseljevali (odšlo jih je 90 odstotkov). Pred izidom je njegovo življenjsko delo, knjiga o zgodovino Slovencev v Kanalski dolini, ki bo obsegala preko tisoč strani.

Spominska plošča za zadnjega slovenskega duhovnika v Ukvah Maria Gariupa. FOTO: Ivo Žajdela

V Ukvah ima sedež Slovensko kulturno središče Planika

V Ukvah imata sedež največja slovenska organizacija v Kanalski dolini Slovensko kulturno središče Planika (ustanovljeno leta 1993) in Glasbena šola Tomaža Holmarja. »Delovanje teh dveh ustanov krije 90 odstotkov vsega, kar se dogaja v slovenščini,« meni podpredsednik Planike Rudi Bartaloth. Za ostalo desetino poskrbita župniji v Žabnicah in Ukvah. SKS Planika in glasbena šola Tomaža Holmarja dobro delujeta in tečaji slovenščine so dobro obiskani.

Nagrobnik družine Prešeren v Ukvah. FOTO: Ivo Žajdela

Od leta 2012 je slovenščina prisotna kot kurikularni predmet na nižji srednji šoli na Trbižu in v prvih dveh razredih tamkajšnjega liceja, kar pomeni, da se slovenščine redno uči kar 160 dijakov. V osnovnih šolah na Trbižu, v Žabnicah in Ukvah ter na tečajih, ki jih organizira SKS Planika, se letno uči slovenščine okrog 220 otrok. Učiteljica slovenskega jezika v kanalskih šolah je bila leta 2014 Alma Hlede.

Slovenski križev pot v cerkvi v Ukvah. FOTO: Ivo Žajdela

V prostorih SKS Planika (leta 2014 je bila predsednica Nataša Gliha Komac) so marca letos odprli razširjeno knjižnico z urejeno čitalnico. Knjižnični fond šteje zdaj skoraj deset tisoč enot, knjižnica pa je od novembra lani bogatejša za zapuščino 5.345 knjig slovenskega jezikoslovca in etnologa prof. Janeza Dolenca. Knjižnico so poimenovali po Salvatoreju Venosiju (1938–1996), ki je že pred tridesetimi leti, ko so začeli z zbiranjem knjig, želel, da bi v Kanalski dolini imeli knjižnico s čitalnico.

Pogled na Ukve po Kanalski dolini proti zahodu, proti Naborjetu in Tablji. FOTO: Ivo Žajdela

Leta 2012 so v Ukvah obnovili združenje Don Mario Černet

Leta 2012 so v Ukvah obnovili delovanje združenja Don Mario Černet (imenuje se po žabniškem župniku, ki je služboval v letih 1962–1984), ki skrbi za kulturne prireditve, zadali pa so si tudi nalogo postavitve tabel s hišnimi imeni po Kanalski dolini, kar bi pomembno poudarilo slovensko identiteto doline. Ta je bila še do nedavnega skoraj nevidna, zdaj pa je slovenščina prisotna že na palači trbiške občine, kjer so postavili tudi slovenski napis, slovenska beseda je vklesana tudi na pročelju hiše sredi Trbiža, kjer je stanoval zavedni slovenski zdravnik Alojzij Dolhar, ki mu je društvo TIGR postavilo spominsko tablo. Sicer se v kanalskih občinah Trbiž in Naborjet od leta 2009 izvaja zaščitni zakon za slovensko manjšino glede t. i. vidne italijansko-slovenske dvojezičnosti.

Cerkev sv. Jakoba v Ukvah, ki jo je zelo prizadel hudournik leta 2003. FOTO: Ivo Žajdela

Maše v ukovski cerkvi so bile do nedavnega, dokler ni 1. februarja 2019 umrl Mario Gariup, večinoma v slovenščini, imajo pa tudi močan cerkveni zbor, ki poje slovenske pesmi. Pred leti sta na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah skupaj pela združena cerkvena zbora iz Ukev in Žabnic.

Naborjet s sedežem občine, cerkev Matere Božje. FOTO: Ivo Žajdela

Naborjet in Tablja

Naborjet (Malborghetto) je sedež občine. Za časa Babenberžanov je bil kraj obrtniško in trgovsko središče. Do opcij med drugo svetovno vojno je imel pretežno nemško prebivalstvo. Cerkev, posvečena Materi Božji, je bila zgrajena leta 1200 in obnovljena v 15. stoletju. Ogleda vredna je Beneška palača, ki stoji sredi vasi in v kateri je urejen obsežen in zanimiv etnografski muzej Kanal­ske doline. Med Naborjetom in Ukvami stoji na visoki pečini avstrijska trd­njava iz časa avstrijsko-francoske vojne leta 1809, ob cesti pod njo pa je kamnit spomenik z ležečim kovinskim levom. Posvečen je avstrij­skemu stotniku Friederichu Henslu, ki je v tisti vojni padel pri obrambi te trdnjave.

Lužnice pri Naborjetu, cerkev sv. Gotharda. FOTO: Ivo Žajdela

Na levem bregu Bele leži naselje Lužnice (Bagni di Lusnizza), kjer so nekoč izko­riščali v zdravilne in turistične namene topli žvepleni vrelec. Cerkev je posvečena sv. Gothardu in jo je leta 1450 posvetil oglejski vikar.

Dipalja ves, tudi Lipalja vas pri Naborjetu, cerkev sv. Gertrude. FOTO: Ivo Žajdela

Dipalja ves (Laglesie San Leopoldo) je ena od treh nekoč pretežno slovenskih vasi. Danes tu živi le peščica govorcev slovenskega jezika. Cerkev, ki so jo zgradili v 12. stoletja, je posvečena sv. Gertrudi.

Šenkatrija pri Naborjetu (Santa Caterina), cerkev sv. Katarine. FOTO: Ivo Žajdela

Tablja – do leta 1918 je sredi kraja šla meja med Avstro-Ogrsko in Italijo

Tablja (Pontebba) na zahodni meji Kanalske doline je bila do konca prve svetovne vojne na dve polovici razdeljena vas in je stala ob meji med Avstro-Ogrsko in Italijo. Meja, ki je potekala na mostu čez rečico Pontebbano, je ločevala Deutsch Pontafel (nekoč Windisch Pontafel) na avstrijski strani in Pontebbo na ita­lijanski. Še danes stoji na mostu nekdanji ob­mejni kamen. Iz tedanjega časa izvirata tudi dve cerkvi, in sicer z značilnima različnima zvonikoma, ki odražata arhitekturni izvor. Nekdanja koroška cerkev iz leta 1368, posveče­na sv. Janezu Krstniku, ima čebulast zvonik. V njej je največja dragocenost znamenit leseni krilni oltar, delo Sigismunda Wolfganga iz Be­ljaka. Na furlanski strani trga pa stoji cerkev s piramidastim zvonikom. Na trgu na Tablji se proti severu odcepi cesta proti nekdanjemu obmejnemu prelazu Mokrine (Nassfeld), ki je cestna povezava med Kanalsko in Ziljsko dolino. Na prela­zu so odlično opremljena smučišča.

Svete Višarje nekoč v snegu.

Obiščimo Kanalsko dolino, ki še vedno diši po slovenstvu

Obiščimo Kanalsko dolino, naj bo to še vedno tudi slovensko ozemlje. Vse je spremenilo nasilja polno 20. stoletje. Sledi Slovencev bomo danes videli predvsem v cerkvah in na napisih na nagrobnikih, kakor tudi v krajevnih imenih, ki v mnogih primerih izhajajo iz slovenskih.

Ivo Žajdela, Med rojaki pod Svetimi Višarjami, Družina, 20. 7. 2014Ivo Žajdela, Po sledi izginjajoče slovenske govorice, Družina, 28. 5. 2017

Ivo Žajdela, Slovenski toponimi v Žabnicah v Kanalski dolini, Demokracija, 18. 8. 2022Gašper Blažič, Ogrožena Kanalska dolina, Demokracija, 23. 10. 2003

Nataša Komac, Govoriti slovensko v Kanalski dolini, Obdobja 22, ZRCKanalska dolina, Irena Šumi, Historični seminar 4, 2001–2003, ZRC

Toponimi in hišna imena iz Žabnic, Višarij in njihove okolice, Alessandro Oman, Novi Matajur, 5. 5. 2022

Svete Višarje, pogled na znameniti gori Viš in Montaž v Zahodnih Julijcih. FOTO: Ivo Žajdela

1/55