Kanalska dolina, Žabnice, Ukve, Ovčja vas, Svete Višarje
Kanalska dolina, Žabnice, Ukve, Ovčja vas, Svete Višarje
Kanalska dolina je značilna alpska dolina, ki se razprostira dvajset kilometrov v smeri vzhod-zahod med Trbižem (Tarvisio) na vzhodu in Tabljo (Pontebba) na zahodu. Vedno je bila in je še danes izrazito prometno vozlišče za prehod narodov in blaga. Tod je stičišče germanskega, slovanskega in romanskega sveta, kar se še danes pozna tudi v jezikovni raznolikosti njenega prebivalstva, ki govori slovensko, italijansko, furlansko in nemško.
Po sledeh Slovencev pod Svetimi Višarjami
Kot je v vodniku Zahodni rob (2006) zapisal Rafko Dolhar, so bili prvi stalni prebivalci Kanalske doline gotovo Slovani, ki so se v glavnem ukvarjali s kmetijstvom. Kasneje so dolino Babenberžani kolonizirali z nemškim prebivalstvom, ki se je ukvarjalo z železarstvom in trgovino, Habsburžani pa so naselili predvsem uradništvo (pod habsburško oz. avstroogrsko monarhijo je bilo ozemlje od leta 1759 – takrat ga je Marija Terezija odkupila od bamberške škofije – do leta 1918). Ko je po prvi svetovni vojni dolino zasedla Italija, predvsem pa zaradi opcije prebivalstva za tretji rajh pred drugo svetovno vojno (1939), so nemško in deloma slovensko prebivalstvo v veliki meri zamenjali Furlani. Majhen del slovenskih optantov se je po drugi svetovni vojni vrnil na svoja posestva v dolino.
Kanalska dolina stičišče slovanskega, germanskega in romanskega sveta
Sociološko-narodnostna struktura označuje tudi naselja. Tako je slovenski živelj do nedavnega prevladoval v vaseh s pretežno kmetijsko dejavnostjo. V njih prevladujejo čisto slovenska imena vasi, potokov, planin, gora (Trbiž, Žabnice, Ukve, Ovčja ves, Dipalja vas (Lipalja ves), Rute, Bela Peč, Zamline, Lužnice, Kuk, Lužice, Studena, Višarje, Zajzera, reka Bela, Trebiža, mnoga imena planin in gora, tudi npr. Višarje), kot tudi družinska in ledinska imena. Nemško govoreče prebivalstvo je nekoč prevladovalo v krajih z obrtniško, trgovsko in administrativno strukturo prebivalstva (Trbiž, Kokova, Rute, Naborjet, Tablja).
Narodnostno mešano prebivalstvo je živelo v rudarskem naselju v Rablju. Ta sociološka struktura je do nedavnega označevala tudi pogovorni jezik prebivalstva, s tem, da je po prvi svetovni vojni nemščino zamenjala italijanščina oziroma furlanščina, ki danes prevladuje v vsej dolini, ker sta tako slovenska kakor nemška narodnostna skupnost v dolini podvrženi močni asimilaciji. Sredi 19. stoletja je v Kanalski dolini živelo okrog 3.000 Slovencev. Leta 1910 je živelo tod 8.600 prebivalcev, od tega 6.400 Nemcev, 1.700 Slovencev, Italijanov pa je bilo le deset. Po raziskavi Salvatoreja Venosija leta 1972 je bilo Slovencev še 1.268. Leta 1983 je v dolini živelo 7.236 Italijanov, 895 Slovencev in 755 Nemcev.
Na Kokovi so najlepše freske vse Kanalske doline
V Kanalsko dolino lahko pridemo iz štirih strani. Na vzhodu preko nekdanjega italijansko-avstrijskega mejnega prehoda Vrata (Thörl-Maglern), mimo vasi Kokova (Coccau) ali prek italijansko-slovenskega prehoda Rateče (Fusine Laghi). Na Kokovi stoji sv. Miklavžu posvečena cerkev iz 14. stoletja. V njej so najlepše freske vse Kanalske doline. Kokova je tudi pomemben zgodovinski kraj, saj je bila leta 1478 tu krvava bitka, ko so uporni kmetje pod vodstvom »kralja Matjaža« poskušali zaustaviti Turke, ki so prek Predela vdrli v dolino, a so zaradi številčne premoči Turkov v glavnem podlegli.
Na jugu je dostop v Kanalsko dolino prek obmejnega slovensko-italijanskega prehoda na prelazu Predel, od zahoda pa vstopimo v Kanalsko dolino iz Železne doline na Tablji (Pontebba). Leta 1968 so se v Italiji odločili, da bodo Italijo povezali z Avstrijo z avtocesto skozi Kanalsko dolino, kar se je zgodilo leta 1986.
Pod mogočnim Mangartom čudoviti Belopeški jezeri
Kmalu po prečkanju meje pri Ratečah si je vredno ogledati dolino pod mogočnim Mangartom s čudovitima Belopeškima jezeroma (tudi Klanški jezeri). Svet tod okoli je v lasti prebivalcev tostran meje (Ratečanov). V vasi Bela Peč (Fusine in Valromana) zapustimo državno cesto in se po lepi cesti dvignemo do Spodnjega Belopeškega jezera (924 m), kjer že zagledamo skalno maso Mangarta (2678 m), ki ga še lepše občudujemo, če se mimo Spodnjega jezera napotimo do Zgornjega Belopeškega jezera (929 m). Od tam lahko občudujemo celotno severno steno Mangarta ter skalno verigo Ponc in Vevnice. V gozdu med jezeroma je urejen deželni naravoslovni park z označbami imen dreves v slovenskem, italijanskem in nemškem jeziku.
Trbiž izhaja iz besede trebež, skozenj teče potok Trebiža
Največje naselje v dolini je Trbiž, kjer je križišče in sotočje štirih dolin. Tok Ziljice povezuje Kanalsko dolino na Kokovi s Koroško kotlino, preko Rateškega sedla je Kanalska dolina povezana s Savsko dolino, preko Predelskega sedla pa s Soško dolino. Končno je preko žabniškega razvodja povezana s Furlansko nižino.
Staro jedro Trbiža (16.–17. stoletje) je okoli stare cerkve, posvečene Mariji iz Loreta, ki jo je leta 1688 dala zgraditi stara trbiška plemiška družina de Rechbach na Spodnjem Trbižu ob sotočju Ziljice (Slizza) in Bartolja (Bartolo), ki se iztekata prek Drave v Črno morje.
Trbiž je slovenskega izvora. Ime je nastalo iz besede trebež, otrebljena krčevina sredi gozda (skozi mesto teče potok Trebiža). Trbiž je nastal sorazmerno pozno, saj je prvič omenjen v letopisih šele leta 1319. Takrat so bamberški škofje, lastniki Kanalske in Ziljske doline od leta 1006 (potem pa kar 753 let, od leta 1007 do 1759), pripeljali sem fužinarje iz Furlanije.
Trbiž – pomembno prometno križišče
Trbiž je bil že od nekdaj pomembno prometno križišče in strateškega pomena, zato je Italija po prvi svetovni vojni dosegla njegovo priključitev k svoji kraljevini. Kraj je hitro rasel in si pridobival vlogo glavnega naselja, predvsem zaradi prometne lege. Velik razmah je mesto doživelo v 20. stoletju do prve svetovne vojne, ko mu je cesar Franc Jožef podelil mestne pravice (1909).
Trbiž je veliko pridobil, ko je stekla prava vozna pot čez Predel in ko se je odprl rudnik v Rablju ter v 70. letih 19. stoletja, ko so stekle železnice v Ljubljano, Beljak in Videm. Veliko razdejanja je mesto utrpelo ob beneških in zlasti turških vpadih; zanj so se tepli v Napoleonovih časih, med prvo vojno pa je bil le nekaj kilometrov od frontne črte.
Nekoč pomembno upravno, sodno in trgovsko središče je ob izgradnji avtoceste, ki se v predoru ogne mestu, in z odpravo meja izgubilo svoj pomen. V zadnjih letih se rešuje z razvijanjem predvsem zimskega turizma in izgradnjo novih smučarskih žičnic.
Trbiška cerkev sv. Petra in Pavla iz leta 1445
Ogleda vredna je poznogotska župnijska cerkev sv. Petra in Pavla v zgornjem delu mesta, ki spada med najpomembnejše primere nekoč obzidanih cerkva v Alpah. Obdaja jo znižano taborno obzidje, ki ni pred Turki nikoli klonilo, stojita še dva od nekoč treh obrambnih stolpov. Cerkev in tabor so dogradili leta 1445, ko so Turki že jezdili po slovenskem ozemlju, vedno bliže Koroški.
Cerkev krasijo kakovostna štukatura in freske. Na pročelju je ohranjena freska sv. Krištofa. Nekaj poslikav so z zunanjih sten prestavili v notranjščino. Najbolj zanimiv je na severni steni leta 1450 naslikan gotski tabernakelj z veliko detajli; delo slikarske šole Friderika Beljaškega. Posebnost je podoba cesarja Karla V. na konju, naslikana v znak priznanja za uspešne boje s Turki. Enega od stranskih oltarjev krasi rezljana podoba Marijinega kronanja, del krilnega oltarja.
V mestu je nemalo stavb, ki, skrite pod patino, niso preveč opazne. Izstopa le nekdanja rezidenca bamberških škofov z lepo biforo in portalom (ul. IV. novembra 18). Med sodobne znamenitosti pa uvrščajo moderno železniško postajo (Tarvisio–Boscoverde) ob novi hitri progi na vzhodnem robu mesta.
Rabelj – bleda senca nekdaj cvetočega rudnika
Če se s Spodnjega Trbiža napotimo proti jugu, po cesti, ki po dolini Jezernice pelje proti prelazu Predel, pridemo do nekoč pomembnega rudarskega naselja Rabelj (Cave del Predil). Tu so od zgodnjega srednjega veka do nedavnega izkopavali svinčevo in cinkovo rudo. Leta 1989 so rudnik zaradi nedonosnosti zaprli, v spomin na njegovo dejavnost pa ostaja v vasi rudniški muzej. Starejša cerkev iz 18. stoletja je posvečena sv. Ani, blizu pa stoji nova cerkev.
Nad vasjo je ob Rabeljskem jezeru cestno razpotje. V levo vodi mimo avstrijske trdnjave iz francosko-avstrijske vojne leta 1884 in 1899 cesta do mejnega prehoda s Slovenijo na Predelskem prelazu, v desno pa mimo zahodnega obrežja jezera proti sedlu Na Žlebeh (Sella Nevea), kjer je izhodišče na vzpone na prvaka Zahodnih Julijcev, na Montaž in Viš.
Žabnice so dobile ime po žabah
S Trbiža nas pot vodi proti zahodu, najprej v Žabnice (Camporosso). Tu je najstarejša slovenska prafara v dolini, ustanovljena leta 1006. Cerkev sv. Egidija je iz srede 15. stoletja. Na zahodnem koncu Žabnic stoji na gričku cerkev sv. Doroteje, ki naj bi bila zgrajena že leta 1007. V Žabnicah, kjer naj bi bila v rimskih časih statio Bilachiensis na rimski cesti proti Virunumu, so našli številne nagrobnike, ki so zdaj shranjeni na Trbižu.
V Žabnicah je bil rojen profesor na ljubljanski teološki fakulteti, velik Slovenec in žrtev komunističnega umora maja 1942 v Ljubljani dr. Lambert Ehrlich.
Leta 1932 je postal župnik v Žabnicah Rafko Premrl, po nekaj letih pa še v Ukvah. Svoje napore za slovensko besedo, pesem in kulturo je plačal z visokim davkom: leta 1940 so ga izgnali, češ da »politično vznemirja ljudstvo« ...
Na pokopališču mnogi kamni govorijo slovensko, najzgovornejša je grobnica rodbine Ehrlich z likom vstalega Kristusa, delo akademskega slikarja Toneta Kralja.
Romarska pot treh narodov Svete Višarje
Iz Žabnic je lep pogled na Svete Višarje (Monte Lussari), eno najstarejših slovenskih Marijinih božjih poti, kjer je po pričevanju leta 1360 pastir našel podobo Matere Božje. Sem so vedno radi romali tudi Slovenci iz Slovenije, predvsem z Gorenjske. Dr. Lambert Ehrlich je tod pred drugo svetovno vojno razvil idejo o »višarski Sloveniji«, saj se tu stikajo svetovi treh narodov. Vsako leto v začetku avgusta je na Svete Višarje romanje treh Slovenij, matične, zamejske in izseljenske, ki je obogateno s predavanjem uglednega Slovenca in z mašo, ki jo daruje škof iz Slovenije.
Na Svete Višarje vodi romarska pot, ob kateri je zaradi izbruha druge svetovne vojne postavljenih le sedem kapelic križevega pota, v katerih so podobe, ki jih je naslikal slovenski slikar Tone Kralj. Celoten niz postaj križevega pota pa je na vrhu v cerkvi, ki jo je leta 1930 s freskami poslikal Tone Kralj. Cerkev so ob koncu prve svetovne vojne porušili Italijani s topovskim obstreljevanjem, obnovljena je bila leta 1924. Iz Žabnic pelje na Svete Višarje sodobna žičnica, ki jo poleg izletnikov in smučarjev uporabljajo številni romarji. Okrog cerkve je nastalo majhno naselje z značilnimi hišicami, kjer prodajajo spominke, in gostišči za romarje in smučarje. Z vrha Sv. Višarij je edinstven razgled na zahodne Julijce, Visoke Ture in Karnijske Alpe.
Ovčja ves – nekoč slovenska kmečka vas
Od Žabnic naprej proti zahodu nas pot vodi preko najnižjega prelaza v Alpah (810 m), ki pomeni tudi razvodje med Črnim morjem in Jadranom. Najprej naletimo na odcep proti Ovčji vesi (Valbruna), ki je bila nekoč slovenska kmečka vas, danes pa je letoviščarski kraj ob vznožju Viša in Montaža. Cerkev iz 17. stol. je posvečena Sveti Trojici. Močne slovenske sledi so tako v cerkvi, kot na nagrobnikih ob njej. Na koncu vasi stoji domačija znanega gorskega vodnika Antona Oitzingerja (1858–1944), ki je po vrhovih Zahodnih Julijcev spremljal znamenitega planinca dr. Juliusa Kugyja.
Na pokopališču v Ovčji vesi je postavljen zgovoren zapis: Tukej počivajo častitljivi gospod fajmošter JURI PREŠERN, ki so službo fajmoštra 30 let opravljali. Rojeni 24. marca 1805, umerli 7. oktobra 1868.
Trideset let (od leta 1936 do 1966) je vodil župnijo v Ovčji vesi Ivan Gujon, doma v Bjačah pri Podbonesku. Obtoženega antiitalijanstva, antifašizma in panslavizma ga je fašistična policija odpeljala na mučna zaslišanja v Videm ...
Ko je bil 7. marca 1965 v bogoslužje uveden zgolj italijanski jezik, je župnik Gujon v svoj dnevnik med drugim zapisal, da je »slovenski jezik skoraj popolnoma izginil«, datum pa velja kot tisti uradni mejnik, »ko je v Ovčji vesi prenehalo bogoslužje v slovenskem jeziku«.
Ukve – zadnji (slovenski) duhovnik tu je bil Mario Gariup
Ukve (Ugovizza) ob desnem bregu reke Bele so lepa vasica s kmečkim prebivalstvom, ki ima posesti tudi na Ukovški planini, kamor se preko poletja preseli dober del prebivalstva. Kraj se je leta 1260 odcepil od pražupnije Žabnice. Ob hudem neurju avgusta 2003, ki je zelo prizadelo vas, je bila močno poškodovana tudi cerkev iz 13. stol., ki je posvečena sv. Jakobu. Zvonik je bil porušen, ob obnovi pa so pozidali novega.
Leta 1974 je župnijo Ukve prevzel v upravo beneški duhovnik Mario Gariup. Poleg tečaja za slovenski jezik je ustanovil še glasbeno šolo, folklorno skupino ter župnijski vestnik Ukve. Napisal je več knjig, v njih pa za zgodovino ohranil resnico o Slovencih v Kanalski dolini. V njih nam sporoča, da so v dobi fašizma Slovence Kanalske doline množično izseljevali (odšlo jih je 90 odstotkov). Pred izidom je njegovo življenjsko delo, knjiga o zgodovino Slovencev v Kanalski dolini, ki bo obsegala preko tisoč strani.
V Ukvah ima sedež Slovensko kulturno središče Planika
V Ukvah imata sedež največja slovenska organizacija v Kanalski dolini Slovensko kulturno središče Planika (ustanovljeno leta 1993) in Glasbena šola Tomaža Holmarja. »Delovanje teh dveh ustanov krije 90 odstotkov vsega, kar se dogaja v slovenščini,« meni podpredsednik Planike Rudi Bartaloth. Za ostalo desetino poskrbita župniji v Žabnicah in Ukvah. SKS Planika in glasbena šola Tomaža Holmarja dobro delujeta in tečaji slovenščine so dobro obiskani.
Od leta 2012 je slovenščina prisotna kot kurikularni predmet na nižji srednji šoli na Trbižu in v prvih dveh razredih tamkajšnjega liceja, kar pomeni, da se slovenščine redno uči kar 160 dijakov. V osnovnih šolah na Trbižu, v Žabnicah in Ukvah ter na tečajih, ki jih organizira SKS Planika, se letno uči slovenščine okrog 220 otrok. Učiteljica slovenskega jezika v kanalskih šolah je bila leta 2014 Alma Hlede.
V prostorih SKS Planika (leta 2014 je bila predsednica Nataša Gliha Komac) so marca letos odprli razširjeno knjižnico z urejeno čitalnico. Knjižnični fond šteje zdaj skoraj deset tisoč enot, knjižnica pa je od novembra lani bogatejša za zapuščino 5.345 knjig slovenskega jezikoslovca in etnologa prof. Janeza Dolenca. Knjižnico so poimenovali po Salvatoreju Venosiju (1938–1996), ki je že pred tridesetimi leti, ko so začeli z zbiranjem knjig, želel, da bi v Kanalski dolini imeli knjižnico s čitalnico.
Leta 2012 so v Ukvah obnovili združenje Don Mario Černet
Leta 2012 so v Ukvah obnovili delovanje združenja Don Mario Černet (imenuje se po žabniškem župniku, ki je služboval v letih 1962–1984), ki skrbi za kulturne prireditve, zadali pa so si tudi nalogo postavitve tabel s hišnimi imeni po Kanalski dolini, kar bi pomembno poudarilo slovensko identiteto doline. Ta je bila še do nedavnega skoraj nevidna, zdaj pa je slovenščina prisotna že na palači trbiške občine, kjer so postavili tudi slovenski napis, slovenska beseda je vklesana tudi na pročelju hiše sredi Trbiža, kjer je stanoval zavedni slovenski zdravnik Alojzij Dolhar, ki mu je društvo TIGR postavilo spominsko tablo. Sicer se v kanalskih občinah Trbiž in Naborjet od leta 2009 izvaja zaščitni zakon za slovensko manjšino glede t. i. vidne italijansko-slovenske dvojezičnosti.
Maše v ukovski cerkvi so bile do nedavnega, dokler ni 1. februarja 2019 umrl Mario Gariup, večinoma v slovenščini, imajo pa tudi močan cerkveni zbor, ki poje slovenske pesmi. Pred leti sta na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah skupaj pela združena cerkvena zbora iz Ukev in Žabnic.
Naborjet in Tablja
Naborjet (Malborghetto) je sedež občine. Za časa Babenberžanov je bil kraj obrtniško in trgovsko središče. Do opcij med drugo svetovno vojno je imel pretežno nemško prebivalstvo. Cerkev, posvečena Materi Božji, je bila zgrajena leta 1200 in obnovljena v 15. stoletju. Ogleda vredna je Beneška palača, ki stoji sredi vasi in v kateri je urejen obsežen in zanimiv etnografski muzej Kanalske doline. Med Naborjetom in Ukvami stoji na visoki pečini avstrijska trdnjava iz časa avstrijsko-francoske vojne leta 1809, ob cesti pod njo pa je kamnit spomenik z ležečim kovinskim levom. Posvečen je avstrijskemu stotniku Friederichu Henslu, ki je v tisti vojni padel pri obrambi te trdnjave.
Na levem bregu Bele leži naselje Lužnice (Bagni di Lusnizza), kjer so nekoč izkoriščali v zdravilne in turistične namene topli žvepleni vrelec. Cerkev je posvečena sv. Gothardu in jo je leta 1450 posvetil oglejski vikar.
Dipalja ves (Laglesie San Leopoldo) je ena od treh nekoč pretežno slovenskih vasi. Danes tu živi le peščica govorcev slovenskega jezika. Cerkev, ki so jo zgradili v 12. stoletja, je posvečena sv. Gertrudi.
Tablja – do leta 1918 je sredi kraja šla meja med Avstro-Ogrsko in Italijo
Tablja (Pontebba) na zahodni meji Kanalske doline je bila do konca prve svetovne vojne na dve polovici razdeljena vas in je stala ob meji med Avstro-Ogrsko in Italijo. Meja, ki je potekala na mostu čez rečico Pontebbano, je ločevala Deutsch Pontafel (nekoč Windisch Pontafel) na avstrijski strani in Pontebbo na italijanski. Še danes stoji na mostu nekdanji obmejni kamen. Iz tedanjega časa izvirata tudi dve cerkvi, in sicer z značilnima različnima zvonikoma, ki odražata arhitekturni izvor. Nekdanja koroška cerkev iz leta 1368, posvečena sv. Janezu Krstniku, ima čebulast zvonik. V njej je največja dragocenost znamenit leseni krilni oltar, delo Sigismunda Wolfganga iz Beljaka. Na furlanski strani trga pa stoji cerkev s piramidastim zvonikom. Na trgu na Tablji se proti severu odcepi cesta proti nekdanjemu obmejnemu prelazu Mokrine (Nassfeld), ki je cestna povezava med Kanalsko in Ziljsko dolino. Na prelazu so odlično opremljena smučišča.
Obiščimo Kanalsko dolino, ki še vedno diši po slovenstvu
Obiščimo Kanalsko dolino, naj bo to še vedno tudi slovensko ozemlje. Vse je spremenilo nasilja polno 20. stoletje. Sledi Slovencev bomo danes videli predvsem v cerkvah in na napisih na nagrobnikih, kakor tudi v krajevnih imenih, ki v mnogih primerih izhajajo iz slovenskih.
Ivo Žajdela, Med rojaki pod Svetimi Višarjami, Družina, 20. 7. 2014Ivo Žajdela, Po sledi izginjajoče slovenske govorice, Družina, 28. 5. 2017
Ivo Žajdela, Slovenski toponimi v Žabnicah v Kanalski dolini, Demokracija, 18. 8. 2022Gašper Blažič, Ogrožena Kanalska dolina, Demokracija, 23. 10. 2003
Nataša Komac, Govoriti slovensko v Kanalski dolini, Obdobja 22, ZRCKanalska dolina, Irena Šumi, Historični seminar 4, 2001–2003, ZRC