Julijski esej v reviji Beseda med nami govori o zavezi.

Kdaj smo bili nazadnje na poroki? Kako navdihujoče je videti moškega in žensko, ki stopita pred Boga in si slovesno za vse življenje obljubita, da se bosta ljubila in spoštovala. Cerkev tako globoko spoštuje zakon, da ta zakrament imenuje »zaveza« – sveta vez, ki je ni moč pretrgati.

Toda poročni dan para je le začetek. Z leti ju bo poročna zaveza spremenila. Njuno življenje bo vse bolj prepleteno, ko se bosta učila ljubiti in služiti drug drugemu v dobrih in hudih časih.

Ta podoba zakona je čudovita ponazoritev zaveze, ki jo je Bog sklenil z vsemi nami. Z nami je stkal neuničljivo posvečeno vez, ki naj bi nas spremenila od znotraj. V tej številki Besede med nami se bomo posvetili tej zavezi. Premišljevali bomo, kako nam je Bog nepreklicno in brezpogojno predan. Vprašali se bomo, kako lahko spremenimo življenje – kot posamezniki in kot Cerkev –, ko bomo obljubili, da bomo živeli v skladu z Božjo zavezo.

Kaj je zaveza?

Zaveze so dolgo imele pomembno vlogo v zgodovini Božjega ljudstva. Na starem Bližnjem vzhodu so z njimi zapisali pogoje dogovora med dvema rodovoma, kadar sta sklenila zavezništvo ali kadar sta se znašla pred morebitnim spopadom. V Prvi Mojzesovi knjigi je gerarski kralj Abimeleh prišel k Abrahamu, rekoč: »Bog je s teboj v vsem, kar delaš. Prisezi mi zdaj tukaj pri Bogu … in sklenila sta zavezo« (1 Mz 21,22–23.27).

Šibkejši narod je marsikdaj predlagal močnejšemu, da bi sklenila zavezo, ki bi koristila obema. Močnejši narod je obljubil, da bo varoval šibkejšega in trgoval z njim, ta pa je v zameno prisegel, da se ne bo povezoval s sovražniki.

Toda ne glede na to, kako močni ali šibki sta bili strani, kako veliko ali majhno je bilo tveganje, se eno ni spreminjalo: zaveza je bila sveta in zavezujoča. Obe strani sta se je morali držati, sicer je sledila huda kazen bogov in prizadete strani.

Celoten esej si preberite v reviji Beseda med nami.