Tako je očetovo zgodbo opisal Jože Muhič: To pričevanje beležim na željo Erika Krischa. Nekoč sem mu v prijateljskem klepetu na kratko orisal del očetove medvojne kalvarije, nakar me je prosil, naj jo zapišem. Morda je res prav, da ostane nekje shranjena.

Ate (Anton Muhič) mi je o tistem času večkrat govoril, a šele, ko je ocenil, da sem dovolj star, da ga bom razumel. Pri tem je bil zelo sočen in neposreden, navajal je imena udeležencev, ki pa sem jih morda tekom let pomešal, zato se jim bom izognil.

Trdo delo od rosnega otroštva dalje

Rodil se je leta 1908. Bil je postaven kmečki fant, priučil se je za tesarja. Trdo delo od rosnega otroštva dalje ga je utrdilo v vitkega, a žilavo močnega možaka. Vojsko je služil v Beogradu v Kraljevi gardi. Tam je imel opravka (tudi) z jahalnimi konji, kot neposredna zaščita članov kraljeve družine pa je moral znati dobro rokovati z osebnim orožjem.

Po vojaščini se je vrnil domov v Mali Podljuben, se poročil z Nežko iz sosednje vasi, v razmakih po dve leti so se jima rodili štirje otroci. Zadnji med njimi je prišel na svet že med vojno. Jaz sem se rodil enajst let za njim, v lepo, skromno in mirno otroštvo.

Kmalu po začetku vojne so začeli propagandisti ...

Kmalu po začetku vojne so začeli propagandisti z vseh strani tudi preprostemu prebivalstvu po vaseh vsiljevati vsak svoje prepričanje in predvsem moške nagovarjati, naj se priključijo njihovim vrstam. Posebno izrazita je bila protikomunistična gonja. Komunisti naj bi vsi jedli iz istega lonca, privatne lastnine naj ne bi bilo več, vsi naj bi bili enaki v revščini. Celo ženske naj bi bile vedno na razpolago vsem. Drugi so trkali na zavest nacionalnega ponosa, maternega jezika, obljubljali so večjo moč delavskemu in kmečkemu življu.

Ponj so neke noči prišli partizani

Ate se ni odločil za nobeno stran, želel je le mirno obdelovati svojo kmetijo in skrbeti za družino. A sčasoma se je skoraj vsako noč v vasi pojavila kaka vojska in odgnala zdaj tega zdaj onega soseda. Ponj so neke noči prišli partizani. Partizanil je ob Krki, od Podturna pa prav do njenega izvira. Kot zaupanja vrednega človeka, veščega orožja in konj, pa tudi kot neustrašnega, telesno močnega in spretnega možaka so ga postavili za pribočnika lokalnemu komandantu.

Tudi ate je bil večkrat doma, kot na primer ob žetvi, košnji in trgatvi

Dejavnosti v partizanih so bile vsaj na tem območju le občasne. Kadar ni bilo slutiti ne kake bitke ne kake zadolžitve, je lahko del moštva odšel domov, s strogim pogojem, da bi vsakogar v primeru potrebe lahko takoj poiskal sel in bi se v par urah vrnil na položaj. Tako je bil tudi ate večkrat doma, kot na primer ob žetvi, košnji in trgatvi.

»Zavezniško« uničevanje (raketiranje) Lašč nad Dvorom pri Žužemberku 3. aprila 1945, bele sledi treh »zavezniških« uničevalnih raket. Vir: https://saafww2pilots3.yolasite.com

Iz letala se je pokadilo

Okoli novega leta 1945 so taborili nekje med Dvorom in Žužemberkom. Nekaj so praznovali in nekateri so malo preveč popili. V nizkem letu jih je preletelo manjše letalo. Eden od okajenih borcev je sprožil proti njemu kratek rafal. Iz letala se je pokadilo, takoj zatem sta izskočila dva padalca. Letalo je, puščajoč za sabo dimno sled, letelo naravnost naprej proti Kočevju in se kmalu skrilo za roškim pogorjem. Kaj se je z njim zgodilo atu ni bila znano, razmišljal pa je, da je morda bil v letalu še kdo, ki je kljub poškodbi nekje pristal.

Ujetnika naj na poti ustreli in trupli vrže v brezno

Padalca so takoj zajeli in pripeljali k poveljniku. Bila sta Anglež ali Američan, govorila sta angleško, izmed prisotnih pa tega jezika ni znal nihče. Po daljšem razmisleku in posvetu je poveljujoči pred postrojenimi partizani povedal, da ju sumijo, da sta vohuna, zato je zadolžil mojega ata, da ju zvezana odpelje v Belo krajino ter preda tamkajšnjemu poveljstvu. Priložil je tudi zapečateno pismo, v katerem naj bi bile natančno opisane podrobnosti dogodka. Pred odhodom pa je mojega ata poklical v svojo pisarno, kjer mu je na štiri oči, za zaprtimi vrati, povedal drugo zgodbo. Namreč, da je treba incident s sestrelitvijo zatajiti, saj bi zelo neugodno odmeval med zavezniki. Zato naj oba ujetnika na poti ustreli in trupli vrže v brezno, katerega lokacijo mu je natančno opisal. Pot naj nadaljuje sam in poveljniku v Kanižarici pove, da sta mu ujetnika ušla ter mu obvezno odda tisto pismo.

Oče je bil takrat vojak, ne pa morilec

Moj oče je bil takrat sicer vojak, ne pa morilec. Zato je takoj vedel, da ukaza ne bo izpolnil, ni pa vedel, kaj naj stori. Morda je za razumevanje dogodka pomembno tudi to, da je bil atov oče dolga leta v Ameriki. Ko se je vrnil, je kmalu prišel na svet moj ata. Dedek pa je večkrat v šali, ali pa, če je bil jezen, povedal kaj po angleško, predvsem pa je tako preklinjal. Nekatere besede, kot bedak, idiot, lopov, te bom kar ubil in še lepo paleto podobnih besed, povedanih v angleščini, je moj ata dobro razumel.

»Zavezniško« uničevanje (raketiranje) Dvora pri Žužemberku 1. aprila 1945, bele sledi šestih »zavezniških« uničevalnih raket. Vir: https://saafww2pilots3.yolasite.com

»Prinositelja tega pisma prestaviti v 13. b.«

Trojica je odšla na pot proti Beli krajini po obronku Roga, po poti, ki je bila atu ukazana. Ujetnika sta bila zvezana skupaj. Iz njunega pogovora je ata izluščil, da sta točno vedela, kaj ju čaka in sta se ves čas pripravljala, kako bi ušla. Večkrat sta omenila tudi, da je moj ata bedak, ker ne ve, da bodo potem morali ubiti tudi njega. V njegovem nekoliko naivnem razmišljanju je res nekaj manjkalo, da bi bila celotna zgodba logična. Tvegal je in odprl pismo, ki ga je nesel poveljujočemu v Kanižarico in v njem je pisalo: »Prinositelja tega pisma prestaviti v 13. b.«. Naj pojasnim: Iti v trinajsti bataljon je že v davnih vojskah, pa tudi med partizani, pomenilo umreti.

Žrtvovali so ga, da bi incident s streljanjem na letalo prikrili

Šele zdaj je oče povezal vso zgodbo in ugotovil, da so ga žrtvovali, da bi se incident s streljanjem na letalo prikril. Sporazumel se je z ujetnikoma, ju razvezal in ju gnal k nekemu soborcu v okolico Smuke, ki je bil takrat na nekajdnevnem počitku doma. Ta ju je ponoči odgnal na letališče v Beli krajini in počakal, da sta z zavezniškim letalom odletala, najverjetneje v Bari. Nato se je vrnil domov in o dogodku ni nikoli govoril. Soborci dolgo niso vedeli, kaj se je z mojim atom zgodilo, niti ga niso iskali. Njegov poveljnik pa je bil prepričan, tako se je izkazalo po vojni, da je njegova zamisel v popolnosti izvedena.

Izposloval je zaščito pri Nemcih v Novem mestu

Ate je vedel, da zanj v partizanskih vrstah ni več mesta. Zato je v le par dneh preko prijateljev izposloval zaščito pri Nemcih v Novem mestu. Ti so ga dodobra preverili in mu sporočili, da so mu zaščito odobrili, naj se zglasi ob točno določenem času (ponoči) na križišču ceste in proge v Škrjančah pri Novem mestu, s sabo naj ima par volov in tristolitrski sod vina. Ate je prosil nekaj zaupnih prijateljev iz partizanskih vrst, da so ga pospremili do tam. Skupaj z njim jih je bilo šest, on je bil brez orožja, ostali so bili dobro oboroženi.

Na Škrjančah so bile kot provizorični mejni prehod spuščene zapornice. Na drugi strani proge jih je čakalo nekaj oboroženih vojakov, vsaj eden je bil Nemec, drugi so bili domobranci. Dvignili so zapornice, cela druščina je prečkala progo in po legitimiranju mojega ata so si vsi natočili iz soda vina in si nazdravili z besedami »Fantje, pazimo na svoje riti, saj bo tega sranja kmalu konec!« Prikimal je tudi nemški vojak. Po par popitih kozarčkih so se poslovili in šli vsak na svojo stran.

»Zavezniško« uničevanje (raketiranje) Vinkovega Vrha nad Dvorom pri Žužemberku 3. aprila 1945, bele sledi štirih »zavezniških« uničevalnih raket (druga z leve zakriva cerkev). Vir: https://saafww2pilots3.yolasite.com

V Pločah je gradil ostrešja na dolgih halah

Ate je z voloma na železniški postaji premikal vagone. Večkrat je moral bežati pred granatiranjem in bombardiranjem, a je vojno preživel brez praske. Po koncu vojne se je vrnil domov in se kmalu prijavil tedanjim oblastem. Kratek čas je bil v preiskovalnem zaporu, potem pa je moral za nekaj mesecev na orožne vaje. V resnici pa je bil v Ploči oziroma pozneje Kardeljevem, zdaj Pločah, kjer je skupaj z mnogimi ljudmi njegovi podobnih zgodb gradil ostrešja na dolgih halah, ki so (najbrž) pozneje postale vojašnice ali skladišča.

Zabeležil sem le tisto, kar brez sence dvoma drži

Pred koncem leta 1945 se je vrnil domov in bil družbeno kar dobro aktiven. Ni se hotel včlaniti v komunistično partijo, je pa veliko dobrega naredil za napredek svoje vasi, Malega Podljubna. Niti njegova partizanščina niti nemška zaščita mu nista v ničemer škodili.

Iz njegovega pripovedovanja, ki sem ga poslušal večkrat, sem v tem prispevku zabeležil le tisto, kar brez sence dvoma drži. Naj bo to lep spomin na mojega ata, ki sem ga vseskozi zelo cenil in imel rad. Ne želim pa, da se to objavi. V Kočevskih Poljanah, 22. 9. 2017, Jože Muhič.