S svojo izjemno širino, znanstveno natančnostjo in odgovorno zavzetostjo zapisal med enakovredne evropske avtorje na področju raziskovanja reformacije, na področju pastoralne in duhovne teologije pa je izpričano njegovo vizionarsko gledanje na pastoralo ter globoka mistična duhovnost, ko jo je sam živel in jo posredoval drugim.

Na predstavitvi je dr. Mateja Pevec Rozman strnila izsledke svoje raziskave, v kateri je spregovorila o Rajhmanovem odnosu do vloge žensk v Cerkvi. Izpostavila je aktualna stališča tega slovenskega teologa, ki jih je razbrala iz njegovih objav na to temo. Že pred štiridesetimi leti je zapisal: »Težava, ki jo je moč jasno razbrati, ali recimo raje škandaloznost je v tem, da Cerkev na načelni ravni sicer podpira enakopravnost, jo tudi pričakuje v svetu, sama znotraj svojih struktur pa je še ne udejanja.« V obravnavi še neobjavljenih besedil pa Pevčeva ugotavlja, da se za temi, sicer kratkimi, a povednimi Rajhmanovimi zapisi, ki se dotikajo vprašanja vloge žensk v Cerkvi, skriva, recimo raje kar odkriva pogum profesorja teologije, ki upa ne samo spremljati in razmišljati, temveč tudi pisati o tematiki, ki odstopa od ustaljenih vzorcev in razmišljanj znotraj tradicionalnih pogledov Cerkve.

Vsebino objavljenih razprav je predstavila dr. Fanika Krajnc-Vrečko, urednica zbornika, ki je izšel kot tematska številka znanstvene revije Edinost in dialog, ki jo izdaja Teološka fakulteta UL. Fanika Krajnc-Vrečkov razpravi Življenje in delo ddr. Jožeta Rajhmana (1924-1998) oriše njegovo življenjsko pot z najpomembnejšimi življenjskimi mejniki, ki so zaznamovali delo duhovnika, teološkega profesorja in pronicljivega misleca širokega filološkega in duhovnega formata. Poudarek je na predstavitvi njegove širše družine in očeta Josipa, izgnanstvu družine med drugo svetovno vojno in njegova študijska leta ter službe, vezane na duhovniški poklic, v katerem se je v prvem desetletju službovanja znašel pod drobnogledom takratne oblasti in dolgoletnih sodnih procesov. Avguštin Lah v razpravi Za človeka gre: Jože Rajhman o Bogu predstavi Rajhmanovo antropološko misel, ki se kaže v osebni odločitvi za Boga, ko človek v veri dojema smisel življenja in potencial za ustvarjanje kvalitetnih medčloveških odnosov v družbi in Cerkvi ter vzpostavlja kritično držo do družbenih in cerkvenih institucij. Janez Juhant v prispevku Filozofija jezika in Rajhmanova filozofska misel razkriva, kako je Rajhman ob raziskovanju reformacije v veliki meri razvijal svoj filozofski jezik in svoj filozofsko-teološki pogled v duhovnem dialogu z Bogom in dialogu z družbenimi in cerkvenimi tokovi časa. Vinko Škafar predstavi Rajhmanovo (sodobno) vizijo pastoralne teologije in duhovnikovo mesto v pokoncilski pastorali, ki poudarja, da se morajo Cerkev in posledično pastoralna teologija ter pastorala, ukvarjati z malimi skupinami, saj bo tako v današnjem globaliziranem svetu najlažje ustvarila pristno krščansko občestvo. Nekoliko daljša razprava Jonatana Vinklerja z naslovom Protestantistika Jožeta Rajhmana: med horizonti ekumenizma, mednarodne historiografije ter »zožanega prostora« v komunistični Jugoslaviji umešča Rajhmana v širši kontekst evropske historiografije in vrednoti njegovo delo z vidika mednarodnih raziskav. Vinkler poudari, da Rajhmanova dela tvorijo temeljni repertorij za moderno historiografijo o Primožu Trubarju in protestantizmu 16. stoletja na Slovenskem. Mateja Pevec Rozman se na izviren način loteva obravnave Rajhmanove tematike vloge žensk v Cerkvi. Pri tem odkriva avtorjevo odprtost in širino glede ženskega vprašanja s poudarkom na skrbi za formacijo žena in katehistinj kot ključnih sodelavk pri oznanjevalnem poslanstvu Cerkve. Blanka Bošnjak se v razpravi Rajhmanova gesla v slovenskih leksikonih loteva doslej manj znanega dela obravnavanega avtorja. Pri tem ugotavlja, da prav zaradi prevladujočega poglobljenega teološkega in literarnozgodovinskega raziskovanja še posebej Trubarjevega življenja in dela Jože Rajhman velja za slovenskega »trubarologa«. Aleš Maver kritično vrednoti Poglede Jožeta Rajhmana na slovensko zgodovino 19. in 20. stoletja, pri čemer meni, da se s svojim razumevanjem slovenske preteklosti in zlasti odločilnih prelomnic 19. in 20. stoletja Rajhman umešča v tisti tok katoliške misli na Slovenskem, ki je v javnosti po drugi svetovni vojni lahko ohranil vsaj nekaj skromne besede. Za sklep vsebin o predstavitvi obravnavanega teologa in filologa Srečko Reher prikaže Poglede Jožeta Rajhmana v reviji Znamenje na izzive katolištva na Slovenskem. Rajhmana predstavi kot soustanovitelja revije Znamenje ter kot avtorja, čigar razprave razkrivajo izjemnega poznavalca evropske in slovenske reformacije ter raziskovalca zgodovine duhovnosti in pastoralne prakse na slovenskih tleh.

Predstavitev so s svojimi spomini na srečevanja s profesorjem Rajhmanom dopolnili njegovi bivši študentje, sodelavci in prijatelji ter tako zaokrožili spomin na lik skromnega človeka, ki je s svojo toplo a hkrati aristokratsko držo znal nagovoriti slehernega.