Konec leta 2016 je izšla prva knjiga Listine nadškofijskega arhiva, avtorica Marija Čipić Rehar je v njej zbrala 1.273 listin iz obdobja od leta 1501 do 2015. V sredo, 23. maja, pa so v galeriji Družina predstavili še drugo knjigo zbirke listin – ta zajema 739 listin, glavnina listin je iz obdobja 17. in 18. stoletja, vendar po besedah Čipić Reharjeve »listine niso del osnovne kronološko nanizane zbirke listin, saj so shranjene posebej«.

Knjigo Listine nadškofijskega arhiva Ljubljana II. sta v galeriji Družina predstavila avtorica Marija Čipić Rehar in direktor Nadškofijskega arhiva France Dolinar

Kaj pomeni "brevi" in po čem se razlikuje od papeške bule?

Večinski del knjige sestavlja 588 listin iz papeške pisarne - brevi. »Brevi predstavljajo manj pomembne listine, ki pa so dejansko urejale cerkveno življenje po škofijah, temu prime¬ren je bil tudi njihov izgled. Napisane so bile na zelo tankem pergamentu, pečat je bil običajno vtisnjen v rdeč vosek, velikost listine pa je bila približno 40×15 cm,« je povedala Čipić Reharjeva in podala primerjavo s slovesnejšimi papeškimi listinami, ki so prinašale imenovanja škofov, ustanovitve župnij in podobno, t. i. bulami: »Tiste so napisane na debelejšem pergamentu, ki se težko zravna. Na bulo so z vrvico pritrdili viseč svinčen pečat, lahko so bile tudi nekajkrat večje, npr. 70×40×10 cm. Konec 15. in v 16. stoletju so jih pisali v bulatiki, ki so ji rekli tudi pisava sv. Petra, ki pa je bila tako nečitljiva in njene črke tako neprepoznavne, da je papeška pisarna poleg dodala prepis v huma¬nistiki – žal ne vedno. Brevi so napisani v nam relativno čitljivi pisavi humanistiki, pri čemer možnost branja otežujejo predvsem poškodbe listin in obledelost pisave.«

Avtorica Čipić Reharjeva je povedala, da je vsak dan iz papeške pisarne v posamezne škofije po svetu odpotovala pošta s številnimi listinami. Vsem tem listinam je skupna enotna forma glede na vsebino, ki jih je povezovala. Veliko listin se med seboj sploh ne razlikuje in lahko najdemo osebo ali župnijo, ki ji je listina namenjena, šele na obratni strani listine.

Za kaj vse so morali kandidati za bogoslovje pred vstopom pridobiti spregled?

Brevi v Nadškofijskem arhivu Ljubljana po vsebini delijo na tri dele: podeljevanje odpustkov (za vernike, ki so opravili predpisane molitve, odpustki za duše pokojnih vernikov in odpustki ob posebnih priložnostih, na primer ob posvetitvah oltarjev), podeljevanje matrimonialnih dispenzov (papeška pisarna je v primeru sklepanja zakonske zveze med dvema sorodnikoma morala dati privoljenje), podeljevanje spregledov za različne cerkvene službe (še pred samim vstopom v semenišče so morali nekateri pridobiti spregled, in sicer so bili to kandidati, ki so imeli kakšne zdravstvene prepreke ali pa telesne hibe ali kandidati, ki so bili rojeni zunaj zakona …), fakultete, dovoljenja (posebna pooblastila za duhovnike, npr. sodne pravice, pravico do nošnje določenih oblačil, pravico za preiskovanje herezij, za branje in zaplembe prepovedanih knjig).


"Marija Cipić Rehar je opravila izjemno delo," je povedal na tiskovni konferenci France Dolinar. Ker je bilo raziskovanje listin z več področij, se je večkrat obrnila po nasvete tudi h kolegom arhivistom, kar nekaj jih je prišlo tudi na predstavitev knjige.

Brevi tudi za avtentičnost 20 relikvij

Kot je povedala Cipić Reharjeva je bilo med brevi shranjenih tudi 20 potrdil o avtentičnosti relikvij, ki so bile prinesene v ljubljansko škofijo in potem položene v oltarje po cerkvah. Na njih je bilo navedeno za kakšno relikvijo gre: kos lesa, obleke, las ali kaj drugega, ter komu je bila izročena. Sicer pa so bile listine posameznih župnij večinoma že predstavljene v prvi knjigi, je povedala avtorica, "izjema so le listine župnij Polhov Gradec, Stari trg pri Ložu in Vače, te so se ohranile ločeno, ker jih je bilo več kot 5. Iz arhiva redovniških skupnosti je bilo izločenih 28 listin, povezanih z uršulinkami."

Zakaj je bila listina o angleškem kralju poslana ljubljanskemu škofu?

V zbirki listin so se poleg originalnih listin hranili tudi poznejši ali sočasni prepisi tako listin, ki so znane v originalu, kot tudi neznanih listin. Pri teh listinah je avtorica izpostavila zanimiv dokument, listino papeža Inocenca XI. iz leta 1689 glede stanja angleškega kralja Jakoba II. in njegovega političnega sprejema katoliške vere ter pobega iz Anglije. "Zanimivo bi bilo izvedeti, zakaj je bila ta poslana ljubljanskemu škofu," je dejala avtorica. Izpostavila je še prepis dveh listin, v katerih je deželni knez naznanil obisk svojih komisarjev, pri katerih je bil slovenski jezik uporabljen z namenom obveščanja lokalnega prebivalstva, originalni tekst so tako prevedli v slovenščino. Med prepisi je tudi pismo iz začetka 17. stoletja, napisano v italijanščini, čemur botruje lokacija piscev; gre namreč za pismo prebivalcev v Ljubinju, ki so se pritožili oglejskemu patriarhu Francescu Barbaru nad gospodi iz Tolmina, ki so si prisvojili planino, na kateri so pasli, s čimer so dohodki tamkajšnje cerkve upadli in ga zato prosijo za posredovanje. Na koncu so modro pristavili, da v kolikor ne bo pomoči patriarha, se bodo morali obrniti na oblasti v Gradec.

Brevi so napisani v latinščini, medtem ko so listine habsburških vladarjev, plemstva in ljubljanske škofijske pisarne v glavnem v nemščini.


"Knjiga z regesti listin nikoli ne bo knjiga, ki bi jo ljudje množično kupovali in je že zaradi specifičnih tem omejena na manjše število ljudi s potrebnim znanjem," je povedala Čipić Reharjeva in se posebej zahvalila nadškofu Stanislavu Zoretu in vodstvu Nadškofije Ljubljana, "da vidijo v izdajanju svojega gradiva veliko mero bogastva, ki ga tako delimo z ostalimi". Fotografije Ksenja Hočevar